V novi, 24. številki Družine se z nekaj prispevki oziramo na nedeljske volitve poslancev v državni zbor, tudi s komentarji, za katere smo zaprosili v civilnodružbeni sferi aktivne katoliške skupine. Nekatere so namreč že pred volitvami izrazile svoje poglede in pričakovanja glede njihovih izidov.

Med njimi je bila tudi Skupina katoliških izobražencev iz Maribora, ki je volivce med drugim pozvala, naj ne nasedejo vedno novim preobrazbam že doslej videnih vsebin in ljudi ter glasujejo za pravo, in ne zgolj navidezno zamenjavo oblasti.

Eno so pričakovanja, drugo pa povolilna realnost, ki je v parlament po neuradnih podatkih poleg dveh poslancev narodnosti pripeljala devet strank: SDS (25 poslancev), LMŠ (13 poslancev), SD (10 poslancev), SMC (10 poslancev), Levico (9 poslancev), NSi (7 poslancev), Stranko AB (5 poslancev), DeSUS (5 poslancev) in SNS (4 poslanci). Kako torej na tako skrojen volilni izid post festum gledajo mariborski katoliški izobraženci? Vprašanje smo naslovili na njihovega duhovnega asistenta p. Janeza Srako.

V čem so zadnje, osme državnozborske volitve prelomne?

Volitve v predstavniške domove so v vseh demokracijah politični praznik. V Sloveniji je bilo do minule nedelje v tem pogledu drugače.



Na plebiscitu 23. decembra 1990 smo se Slovenci odločili za samostojno in neodvisno državo, za demokracijo in se vključili v evropske in svetovne združevalne procese. Isti trenutek so komunisti tem odločitvam napovedali neizprosno borbo na vseh ravneh. Konkretno je to pomenilo, da si je slovenska levica vsa leta po plebiscitu prizadevala, da država ostane najbolj mogočno sredstvo vladanja nad ljudmi in ni v službi ljudstva ter skupnega dobra, da državljanov ne vključuje v skupnost, ampak jih izžema, poriva na rob družbenega dogajanja, kar se je najbolj kazalo v vedno manjši udeležbi državljanov na volitvah in vedno večjem odporu do politike.



Na gospodarski ravni je tekel proces zakonitega in nezakonitega prilaščanje državnega imetja in prelivanja kapitala v tujino. Enako škodljivo je bilo najemanje kreditov na račun državnega proračuna. Vse to je šlo tako daleč, da so celo zahodne banke ugotovile, da je slovensko najemanje kreditov na osnovi leninistične miselnosti, da je namreč zadolževanje pri kapitalistih najboljša borbo zoper kapitalizem. Na ravni mednarodnih odnosov je slovenska levičarska politika pokazala nizko raven delovanja na tej tako pomembni ravni. In še bi lahko naštevali.



Od plebiscita dalje pri nas volitve niso praznik demokracije, ampak neizprosna borba zoper demokracijo. Vrhunec in največja zmaga za slovensko levico v tem pogledu so bile volitve leta 2014, ko so leve stranke dobili ustavno večino v Državnem zboru, volilna udeležba je bila najnižja, pomladne stranke pa so bile skoraj na smrt ponižane. Zadnje volitve so veliki preobrat. Nekaj več državljanov je odšlo na volišča, pomladni stranki SDS in NSi sta skupaj dobili 6 poslancev več, obe stranki sta pred volitvami pokazali veliko in novo politično samozavest, pogum, pripravili dobre politične, gospodarske in druge programe, izdelali samostojna stališča do ključnih vprašanj na mednarodni ravni in vse to predstavili ljudem v presojo. Slovenska levica pa je znotraj eksplodirala. Na njeni skrajni levici se je utrdila prava leninistična stranka, ki je v svojem bistvu proti sistemska. Isto velja za skrajno desnico. Potem so štiri stranke na njeni sredini. Vsaka s svojim programom zagotavlja sovražno držo do ljudstva in svojim volivcem zagotavlja koristi, ki naj bi prišle od že utečenih oblik delovanja totalitarne države.

V takih okoliščinah bo sestavljanje nove vlade zelo zahtevno. Kristjani lahko samo upamo, da bo kdo na levici zmogel dovolj politične razsodnosti, da bo ostanke levice rešil pred popolnim političnim samomorom, ki bi bil zelo nevaren za celo slovensko ljudstvo! Ker pa je ljudeh in na Slovenskem veliko duhovnega kapitala, se ne smemo bati prihodnosti!

Več v tiskani izdaji Družine, v kateri objavljamo tudi povolilne presoje Žiga Turka, sopodpisnika pisma Za evropsko Slovenijo!, Jožeta Mlakarja, voditelja civilnodružbene pobude Prebudimo Slovenijo, in Franceta Cukjatija, predsednika Zbora za republiko.

Foto: Tatjana Splichal, Jože Potrpin