Tvoj življenjepis na spletni strani Ustanove Toma Križnarja se začne takole: »Tomo si je na Srednji tehnični šoli v Kranju, na Strojni fakulteti v Ljubljani in Visoki ekonomsko komercialni šoli v Mariboru obljubil v življenju pridobiti tri lepe stvari: najlepši avto, najlepšo hišo in najlepšo ženo.« Toda ko si pri osemnajstih dobil potni list, si šel na štop v svet in tvoji cilji so se začeli spreminjati. Kaj te je vleklo od doma?

Čutil sem hrepenenje po barvah, jugoslovanski svet je bil siv, a takrat so se v njem pojavile oranžne srajce, bil sem eden prvih v svoji vasi z oranžno srajco in oprijetimi kavbojkami na zvon. Zgledoval sem se po fantu, ki je imel dolge lase, kadil je in nosil pozlačene prstane, živel je brez očeta, samo z mamo, bil je upornik z razlogom in punce, punce so norele za njim … Skratka, hotel sem biti pravi »beatles«. 

Ko sem dobil potni list, sem šel najprej v Amsterdam. Doma sem se zlagal, da grem s prijateljem delat med počitnicami.

Hrepenel sem po psihedeličnih barvah, ki so se takrat začele pojavljati na ovitkih plošč, zato sem šel tisto prvo poletje, ko sem dobil potni list, najprej v Amsterdam. Doma sem se zlagal, da grem s prijateljem delat med počitnicami ‒ prodajat sladoled. V Vondelparku na robu Amsterdama je bil takrat popek sveta nove generacije. Tam so bili vsi zadeti. Najbolj se je to videlo, ko je vzhajalo sonce in so se uporniki proti stari ureditvi sveta vsi zmahani opotekali proti straniščem. Mislil sem, da je to moderno, da na tak način protestirajo proti vojni v Vietnamu in svojim staršem, ki podpirajo izkoriščanje tretjega sveta. Da bi jim bil čim bolj podoben in da bi me njihove dražestne punce vzele za enega svojih, sem se zato tudi sam vlekel po parku kot hodeča smrt. 

Ampak ko sem prvič poskusil kaditi hašiš, se mi je naenkrat ves tisti cirkus uprl. Omama me ni mogla potešiti. Tisto, za kar sem upal, da mora nekje biti, sem iskal nato v Franciji in Španiji. Proti jugu, proti morju in proti soncu, je takrat pel Tomaž Pengov. Instinktivno sem čutil, da moram čez Gibraltarsko ožino v Afriko. Vendar mi je zmanjkalo časa.

Kje si pa dobil denar?

Saj ga nisem dosti rabil. V Amsterdamu sem kupoval konzerve, za katere sem potem ugotovil, da so pasje. Tega nisem vedel, pri nas v sedemdesetih letih še ni bilo industrijske hrane za pse! Na konzervah sem videl sliko srečnega psa, po njih mi je bilo slabo, ampak nisem vedel, zakaj. Mladi smo bili takrat močni, duša je hotela raziskati svet. Na Azurni obali sem obležal pod mostom neke železnice in povsem obupal, rekel sem si: »Tole ni nič. Nikoli več ne bom šel po svetu, tu se imajo vsi fajn, jaz pa sem tako sam in neprespan, grem kar nazaj v Naklo.« Potem sem doma sedel s kolegi v bifeju in ugotovil, da so njihove debate iste kot pred mojim odhodom, dolgočasne in bedne.

Tebe pa je vleklo ven iz duhovne revščine, šel si študirat v Ljubljano.

In se na smrt dolgočasil, zato sem iskal naprej in našel zanimive prijatelje v knjigah. Bral sem potopise.

Kako si od potopisov prešel k potovanjem?

Drugič sem šel na potovanje s prijateljem; prišla sva do Maroka, kjer živijo Arabci. Bila sva razočarana, hotela sva v srce Afrike, vendar so naju tudi Arabci gostoljubno sprejeli, ker so vsi vedeli za Tita in neuvrščeno Jugoslavijo. To je bila dobra plat jugoslovanske federacije, ker so nam bolj zaupali kot bivšim kolonialistom ali velesilama, ki sta bili v hladni vojni. Pozneje, ko sem se zaposlil v Iskri Telematiki, pa se mi je vse zagabilo, vsa ta socialistična utopija z idejo samoupravljanja. Postavljen sem bil za sodelovanje z IBM in mi smo vedeli, da bomo prodajali informacijsko tehnologijo v Sovjetsko zvezo, Iran in na Kitajsko, ni se pa smelo govoriti o tem. Vedel sem, da nas bodo »kolonizirali«, da bodo uničili Iskro, da bo Jugoslavija razpadla, to ni bil samo naravni demokratični proces, ampak tudi podtalni rezultat kapitalskih interesov. Kapital izkoristi konflikt in tam, kjer se kregata dva, tretji dobiček ima. 

Kapital izkoristi konflikt in tam, kjer se kregata dva, tretji dobiček ima.

Uporabi norce, kot so Miloševič, Husein, Gadafi, pusti, da se nasprotniki med sabo koljejo, pusti, da gospodarstvo države v vojni propade in nato pripelje svoje korporacije! Isto se zdaj dogaja v Ukrajini. Mislim, da v tej vojni Zahod ne bo zmagal, preveč je že dekadenten, brez duše. Naš humanizem je tako sprhnel in prazen, da ima tudi zaradi tega zadnji film, ki sva ga naredila z ženo Bojano, naslov Trohnenje 2022. V njem nismo prikazali samo trohnenja pozabljenih staroselcev zaradi bakterij, ki povzročajo gobavost, ampak tudi trohnenje naše etike, človečnosti v conah udobja in navidezne varnosti.

Vsakič, ko se z Bojano vrneva od gobavcev, ki jim skušava pomagati v obkoljenih in obleganih gorah v Sudanu, čutiva, kot da bi se zaletela v zid. »Kaj iščeta, kaj sta izgubila tam dol, kjer so vsi odpisani in nekoristni?« naju sprašujejo nekateri znanci, prijatelji in tudi sorodniki, ki bežijo pred nama, kot bi se bila nalezla gobavosti. Čutiva, da okoli src nekaterih ljudi dobesedno rastejo obrambni zidovi. Tukaj, sredi neoliberalizma Evropske zveze in Rusije ne morem in tudi nočem podpirati zahodne in globalne svetovne ureditve, ki vse bolj dominira. Zato z ženo podpirava najbolj nedolžne in najbolj ranljive soljudi v Afriki. 

Ne samo srce, tudi razum nama veleva, naj pomagava ohraniti ostanek človeštva, ki je najbolj drugačen od vseh nas, preostalih sedmih milijard.

Ne samo srce, tudi razum nama veleva, naj pomagava ohraniti ostanek človeštva, ki je najbolj drugačen od vseh nas, preostalih sedmih milijard. Ne moreva se pridružiti eni od strani v razraščajoči se svetovni vojni, saj očitno vse strani še naprej gojijo in vzgajajo kulturo nasilja. Vsi, ki jih je oblast zaslepila, imajo krvave roke. Svoje življenje zavestno izpostavljam tveganju v Nubskih gorah. Če me ubijejo tam, vsaj ne bom končal na napačni poti.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (06/2023).