Da se uresniči tako velik projekt, je potrebno strinjanje in podpora mnogih. S kakšnimi argumenti ste prepričali vpletene?

Ko sem pred desetimi leti prišel v Bruselj, me je motilo, da moramo ljudi, zlasti pa mlade, sprejemati v prostorih, ki za to niso primerni. Za petdeset ljudi je bilo na primer na voljo eno samo stranišče. Tudi druga infrastruktura ni bila skladna s poslanstvom centra. Tako smo začeli misliti na prenovo. Administrativna pot do uresničitve pa je bila zelo dolga, zelo naporna … z ovirami, nasprotovanji, z odvetnikom smo navsezadnje uspeli in speljali projekt do konca. Na ljubljanski nadškofiji je bil moj argument, da se splača vložiti v nekaj perspektivnega. Tako kot smo v Stuttgartu z nakupom slovenskega doma napravili kapitalsko naložbo za prihodnost, tako tudi vlaganje v infrastrukturo v Bruslju ni izguba denarja, ampak investicija za naprej. Bruselj bo vendarle ostal prestolnica, močno verjamem, da bo Evropska unija našla poti, ki združujejo, in ne,...