Takrat pod večer vsako nedeljo prižgemo več svečk in pogosteje sedemo na kavč, da si pogledamo kak film ali risanko. Tudi vročo čokolado si skuhamo ali čaj in vanj namakamo piškote. Res, vedno več jih nastaja teden za tednom. Zgodilo se mi je že, da je naenkrat zmanjkalo pločevinastih škatel, kamor bi jih shranila, čeprav jih nimam malo. Prav hecno je, ko otroci po nedeljskem sprehodu brskajo po omarah za njimi, saj jih »skrivam« vsepovsod. Njim se zdi, da popoldanski čaj v adventu pač ni pravi brez vsaj enega majhnega piškotka.

Vem, mnogi mi zdajle tole očitate, ker sladko ni zdravo in podobno. Kaj naj zapišem v bran? Le to, da vse leto čakamo na advent, na adventne piškote in dišeč čaj, na vonj po cimetu, vanilji in klinčkih in tega veselja si ne pustimo vzeti. Tudi medenjaki in sladkorna pena na stojnicah so del zimskih radosti ob koncu leta, ki si jih privoščimo, ko je čas za to. V pravi meri in zato brez slabe vesti.