Prijazna stevardesa je razdelila prigrizke in napitke. Afrosyob, v Španiji izdelan hitri vlak, je 344 kilometrov od Taškenta do Samarkanda prevozil v dobrih dveh urah. Potniki so se na njem prvič peljali leta 2011. Vozovnico mi je po sreči uspelo kupiti še z domačega računalnika. Uzbekistanski vlaki so namreč zasedeni tako rekoč takoj, ljudje kupujejo vozovnice že mesec in več vnaprej. To lahko proti manjši odškodnini prekličejo in tako je mogoče do nje priti tudi v zadnjem hipu.

V znamenitem Samarkandu

Monotone slike s poti z vlakom so v zgodovinsko bogatem Samarkandu zamenjali pogledi na slikovito arhitekturo, ki s turkiznimi kupolami barva kamnito mesto: fotogenične mošeje, osupljivi mavzoleji, bogato okrašene medrese, v nebo segajoči minareti, bogati mozaiki, pročelja iz modrih ploščic s kaligrafijo in arabskimi napisi iz Korana. Od vseh mest Svilne poti zveni ime Samarkand najbolj mistično in romantično. Bleščavo kamnito mesto, katerega zametki segajo v 7. stoletje pred našim štetjem, leži v veliki oazi. Videlo je vzpone in padce velikih vladarjev, med njimi Perzijcev, Aleksandra Velikega, Arabcev, Džingiskana.

Od vseh mest Svilne poti zveni ime Samarkand najbolj mistično in romantično.

Največji razcvet je Samarkand doživel v Timurlenkovem obdobju, v 14. in 15. stoletju. Amir Timur, imenovan tudi Timurlenk, eden največjih voditeljev in vojskovodij v zgodovini, ga je naredil za središče svojega sveta. 

Večerna predstava

Najprej sva se odpravila do razkošnega mavzoleja Gur-Emir, ki je grobnica Timurlenka, njegovih sinov in vnukov ter njegovega duhovnega učitelja. Veličasten portal in spektakularna notranjost sta z bogastvom vzorcev, barv in reliefov prava paša za oči. Mozaiki iz bleščečih ploščič v modrih odtenkih, urejenih v geometrijske vzorce, in razkošno pozlačeni detajli krasijo stene in oboke. 

Veličasten portal in spektakularna notranjost sta z bogastvom vzorcev, barv in reliefov prava paša za oči.

Ta edinstven mavzolej je bil prototip za prihodnjo mogulsko arhitekturo, tudi za Tadž Mahal. Timurlenk počiva pod veliko ploščo temnozelenega žada, ki je bila pred dobrimi 600 leti, ko so položili čez njegovo kripto, največji enoten kos žada na svetu. Iz Mongolije ga je prinesel njegov vnuk Mirzo Ulugbek.

Ko se je vroč popoldan prevesil v večer, sva odšla do Registana, slavnega trga v osrčju Samarkanda. Sonce je zahajalo za eno od treh mogočnih medres in s poslednjimi žarki poljubljalo trg, ki se razprostira na površini 110 krat 60 metrov. Na stopnišču in ploščadi pred njim smo se zbirali turisti in domačini in čakali na večerno svetlobno predstavo. Ob svečani glasbeni spremljavi so se v mraku po medresah in kupolah izmenično razlivali snopi svetlobe v živahnih odtenkih rdeče, vijolične, zelene, modre in rumene barve ter ustvarjali slovesno vzdušje. 

Naslednji dan sva si Registan ogledala še od znotraj. Cene vstopnice za tujce so desetkrat višje kot za domačine, a še vedno znosne. Blagajničarka s pogledom ošvrkne fotoaparat, ki mi visi okrog vratu, in pojasni, da je treba za fotografiranje doplačati. Seveda doplačam.

Na bazarju

Zapustiva Registan in se postaviva na rob glavne ceste, čez katero moški ravno kotali novo pnevmatiko. Z aplikacijo Yandex Go naročiva prevoz do muzeja Ulugbega. Prevozi z Yandexom so poceni, zato ni treba izgubljati časa in energije za pogajanja s taksisti. Seveda se pripelje bel avtomobil Chevrolet, v Uzbekistanu je 90 odstotkov avtomobilov te znamke. Voznik je mlad, pove, da je študent in da si s prevozi služi dodatne some. Ko naju pripelje na cilj, mu plačava kak euro in pol v somih, v bankovcih. Kovancev skoraj ni v uporabi, saj je za en evro treba odšteti okrog 12.500 somov.

 Lepjoške (kruh) pečejo na stenah vročih lončenih peči in jih olepšajo z vzorci. FOTO: Dora Otoničar 

Obisk Samarkanda ne bi bil popoln, če ne občutimo vrveža, gneče, vonja in zvokov bazarja. Skoraj sem stopila na ustrojen kožuh volka, ki je bil razprostrt po tleh tik pred vhodom na bazar. »Kupite! Za srečo in moč!« je prodajalec kožuha proti meni iztegoval roko, v kateri je držal ogrlice z volčjimi zobmi. Na stopnicah so domačinke v plastičnih skledah ponujale bele murve. Na stojnicah sta se bohotila sadje in zelenjava: sveže češnje, jagode in marelice, vreče korenja, krompirja in riža. »Poskusita!« je vabila branjevka izza v piramide zloženih kupov posušenih marelic, rozin, pistacij, orehov, mandljev. Starejša je bila, nosila je predpasnik, ruto je imela zavezano na vratu, nasmeh ji je razkril celo vrsto zlatih zob. 

Obisk Samarkanda ne bi bil popoln, če ne občutimo vrveža, gneče, vonja in zvokov bazarja.

Ženske večinoma nosijo konservativne dolge obleke z dolgimi rokavi, rute pa imajo zavezane na vratu in jim ne prekrivajo lic. Več kot 90 odstotkov Uzbekistancev je muslimanov. Islam se je pod sovjetskim ateizmom zmehčal. Pod predsednikom Islamom Karimovom, ki je bil na oblasti od osamosvojitve Uzbekistana leta 1991 pa vse do svoje smrti leta 2016, je bilo v šolah in na javnih mestih prepovedano nositi hidžab. Deklice v šolah se niso smele pokrivati z rutami, vendar so oblasti nedavno to prepoved preklicale, da bi tudi radikalni muslimani deklice pošiljali v šole.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 5/2023. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.