Leta 1986 je filmsko občinstvo navdušil Misijon, film o jezuitih, ki so v divjini Južne Amerike ustanavljali misijone, da bi spreobrnili v krščanstvo indijanske prebivalce. Jezuitom se je pridružil trgovec s sužnji Mendoza (Robert De Niro), ki je po umoru brata (v napadu ljubosumja) vstopil v jezuitski red, da bi se tako spokoril za svoje grehe. Ta pokora je bila v začetku precej nenavadna: na svojih ramah je za seboj vlekel veliko mrežo, polno bojne oprave, ki jo je pred spreobrnjenjem uporabljal v trgovanju s sužnji. S skrajnimi močmi je privlekel vso tisto šaro na vrh visokih slapov, kjer ga je eden od domačinov osvobodil bremena – kar je bila neke vrste odveza s strani tistih, ki jih je pred tem lovil za sužnje. Pozneje, proti koncu filma, vidimo, da vsa ta pokora – tj. vstop k jezuitom in nošenje bremena – ni imela pravega in trdnega temelja. Ko so namreč portugalski kolonizatorji napadli misijon, da bi ga uničili, se je Mendoza, kljub drugačnemu ukazu redovnega predstojnika, v obrambi odzval z mečem in nasiljem.

Pozneje, proti koncu filma, vidimo, da vsa ta pokora ni imela pravega in trdnega temelja.

Pravo zdravilo, ne samovolja

Zdi se, da njegovi nagibi glede pokore niso bili dovolj prečiščeni. Po umoru brata mu je bilo hudo, v obupu bi bil skoraj naredil samomor, če ga ne bi rešil voditelj misijona pater Gabriel. Da bi se rešil bremena krivde, se je Mendoza odločil postati redovnik, se posvetiti Bogu. A razlogi za takšno odločitev še niso dozoreli. Kakor je pred spreobrnjenjem svojevoljno sejal zlo, je po njem precej svojevoljno želel delati pokoro. Kakor da bi hotel Bogu pokazati, da razume, kakšno kazen si je zaslužil s svojim grehom. Kakor da bi si hotel zaslužiti Božjo naklonjenost. A to ni prava pot. Pristna pokora je znamenje hvaležnosti za dar odpuščanja, ne plačilno sredstvo za poravnavo naših dolgov.

Kakor je pred spreobrnjenjem svojevoljno sejal zlo, je po njem precej svojevoljno želel delati pokoro.

Tudi sveti Ignacij Lojolski je bil po spreobrnjenju nagnjen k raznovrstnemu pretiravanju glede pokore in k pozunanjenemu posnemanju svetnikov. Delal je pokoro, »ne da bi vedel, kaj so ponižnost, ljubezen, potrpežljivost ali razumnost, ki bi z njo vodil in ravnal«, spokorniška dejanja, kakor je omenil v svojem življenjepisu. 

V tem obdobju so ga tudi mučili močni skrupuli, očitki vesti, da se ni dobro spovedal. Bili so tako hudi, da si je skoraj vzel življenje. Da bi se jih rešil, je poskušal z vse vrste pokore, a mu ni nič pomagalo. Pravo zdravilo je prišlo od zastonjske usmiljene Božje ljubezni. Bog ga je »zbudil kakor iz sna«. Moral je iti skozi hude duhovne boje, ki so ga prečistili, da je malo bolje razumel, kako je Bog tisti, ki navdihuje, kakšna pokora koristi človeku. Potreboval je dar razločevanja, dar preudarne, razsodne ljubezni. Samovolja nikoli ni dobra, ne pri slabih ne pri dobrih stvareh.

Pravo zdravilo je prišlo od zastonjske usmiljene Božje ljubezni.

Takšno zgrešeno pojmovanje pokore končno lahko vidimo tudi v evangeliju, pri Judu Iškarijotu. Rečeno je, da se je Juda potem ko so obsodili Jezusa, skesal. Toda ni se obrnil k Bogu v prošnji za odpuščanje, sam si je izbral pokoro za svoj greh. Ločil se je od vseh in se obesil. Verjetno je pri sebi premišljeval takole: »Da, priznavam, storil sem velik, neodpustljiv greh. Za takšen greh si zaslužim kazen, pokoro. Kaznoval se bom in tako Jezusu pokazal, da razumem, kako velik je bil moj greh. Gotovo bo zadovoljen z mojo pokoro.« A takšno razmišljanje je demonsko. Po grehu se človek zapre vase, se obtoži in kaznuje. Tu se dobro pokaže, v čem je pravzaprav strup skušnjave: ne v tem, da grešimo, temveč da se po grehu zapremo vase in si določimo pokoro, da bi tako pokazali Bogu, da smo boljši, kot se zdi. S svojo pokoro si želimo zaslužiti Božjo ljubezen in naklonjenost. Užaljenega Boga spraviti v dobro voljo.

Radostna bolečina in hvaležnost

Prava in pristna pokora se rojeva iz pristne skesanosti, skrušenosti. Znane so spodbudne apoftegme, kratke zgodbe o spokornikih in spokornicah iz puščavniških časov. Nekatere žene, npr. Marija Egiptovska ali Pelagija, ki so živele razuzdano življenje, so se po spreobrnjenju odpravile v puščavo in tam vse življenje objokovale svoje grehe. A njihova pokora ni bila samovoljno mrtvičenje samih sebe, bila je polna neskončne hvaležnosti za odrešenje, za dar usmiljenja in odpuščanja, ki jim je bilo podarjeno. V njihovih srcih je bila radostna bolečina: bolečina ob spominu na njihove grehe, a polna radosti ob zavesti, da so ljubljene in odrešene.

Njihova pokora ni bila samovoljno mrtvičenje samih sebe, bila je polna neskončne hvaležnosti za odrešenje, za dar usmiljenja in odpuščanja.

O pristni pokori govori tudi sv. Benedikt v svojem Pravilu (t. 49), ko za postni čas svetuje menihom, da lahko še kaj dodajo k svoji običajni pokori. To lahko storijo pod dvema pogojema: najprej naj »vse delajo z veseljem Svetega Duha«, se pravi, da jim Duh daje tolažbo, ko jim navdihne takšno ali drugačno dodatno pokoro; potem pa naj »vse delajo z opatovim soglasjem«, da se tako varujejo pred nečimrnostjo in prazno slavo. Kaj namreč koristijo velika spokorna dela, če pa človek s tem hrani svojo častihlepnost?!

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (01/2024).