Poljska nima tradicije cerkvenih zborov. Na korih imajo organisti povsod tudi mikrofon in petje pri mašah poteka tako, da ob precej glasnih orglah slišimo zelo glasnega solista. Če zelo pozorno prisluhnemo, včasih »od daleč« zaslišimo tudi petje ljudstva. Pogled po cerkvi razkrije, da več kot polovica »poje« z zaprtimi usti, preostanek pa vsaj daje vtis, da pojejo. Z Megaronom smo tokrat peli pri dveh mašah, tudi kaj z orglami in tako se je naš organist večkrat moral za orglami na hitro zamenjati z domačim mojstrom, da je on spremljal in zapel vse odgovore. Nekajkrat se je zgodilo, da je bila menjava prepozna in v cerkvi je namesto Amen ali In s tvojim duhom (v poljščini seveda) zavladala tišina. Prepričan sem, da tudi pri nas situacija z odgovarjanjem ni nič kaj boljša, spremljanje odgovorov z orglami pa se mi bolj kot podpora petju zdi prikrivanje zvočne revščine sodelujočega občestva.

Moje sanje so, da celotno občestvo od vsega začetka maše diha skupaj z duhovnikom ter spontano s polnim glasom in veselim srcem odpeva.

Kdor me vsaj malo pozna, verjetno ve, da sem velik nasprotnik spremljanja odgovorov ljudstva z orglami in velik zagovornik petja koralnih spevov, recimo pri božični devetdnevnici, a cappella. Če igram pri maši z ljudskim petjem, nikdar ne spremljam odgovorov, tudi odpevam z običajno jakostjo. Pri tretjem amen se običajno večina zbudi in je petje že kar spodobno. Tudi pri devetdnevnici ne pojem verzov ali odpevov z ljudstvom, ampak jim z dirigentsko kretnjo nakažem vstop in vsak dan bolj pogumno pojejo. Obstaja več vrst dirigentov: taki, ki poleg dirigiranja vedno pojejo z zborom, in tisti, ki samo dirigirajo; verjetno ste uganili, da se uvrščam med slednje. Prav tako se mi zdi zelo koristno, da občasno kakšno ljudsko pesem zapojemo brez spremljave orgel – prepričan sem, da v tem primeru ljudje dajo več od sebe.

Moje sanje so, da celotno občestvo od vsega začetka maše diha skupaj z duhovnikom ter spontano s polnim glasom in veselim srcem odpeva. Vse to lahko poteka zelo tekoče, vendar brez izrazite metrike, v koralnem duhu, kar lahko dosežemo le s petjem brez spremljave. Ko bo to uresničeno, lahko govorimo o zares zavestnem sodelovanju pri bogoslužju. Orgle lahko zasijejo v vsej polnosti na mestih, kjer je to upravičeno glede na izbor repertoarja.

Tako, pa sem zapisal in ne pričakujem, da se strinjate. Na žalost se bomo morali tudi na začetku nove sezone predvsem ukvarjati z iskanjem rešitev, kako bi sploh lahko peli in hkrati ustregli vsem navodilom zdravstvene stroke. Vsem nam želim, da smo pri tem uspešni.

Članek je bil objavljen v novi številki revije Cerkveni glasbenik (4/2021). Revijo lahko prelistate TUKAJ. Revija za cerkvene pevce in organiste, je dvomesečnik, ki prinaša predstavitve avtorjev in skladateljev ter njihova dela, notno prilogo, članke o glasbeni podobi bogoslužja ter ocene in kritike s cerkveno-glasbenega področja. Posamezen izvod stane 5,95 evra, letna naročnina je 35,70 €. Naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin.