Utrjevali ekumenske in bratske vezi
Utrjevali ekumenske in bratske vezi
V procesiji od Zgodovinskega muzeja na Cetinju do pravoslavnega samostana v istem mestu in počastitev relikvij desnice sv. Janeza Krstnika in delčka Svetega križa.
Za Suvereni malteški viteški red (SMVR), ki ga je v času križarskih vojn za zaščito svetih krajev v Sveti deželi pred Turki, pa tudi za pomoč in oskrbo krščanskih bojevnikov, romarjev in domačinov, posebej bolnikov in ranjencev v bitkah s Turki, leta 1113 ustanovil bl. Gerard, so neprecenljive vrednosti čudodelna ikona Device Marije iz Filerma (Filermosa) na Rodosu, zavetnice in priprošnjice malteških vitezov, in relikviji desnica sv. Janeza Krstnika in delček lesa Svetega križa, na katerem je umrl Jezus Kristus. Ikono danes hranijo v posebni sobi v Umetniški galeriji Zgodovinskega muzeja na Cetinju, relikviji pa v pravoslavnem samostanu v istem mestu.
Vse tri velike dragocenosti za red in za Cerkev nasploh so v prvotno prestolnico Črne gore prišle, predvsem pa se ohranile po spletu skrivnostnih zgodovinskih okoliščin, zlasti pa Božje previdnosti in tudi človeške spretnosti, poguma in daljnovidnosti.
Ikono Device Marije iz Filerma naj bi po izročilu naslikal sam evangelist Luka, okvir z zelo bogatim okrasjem pa je bil darilo ruskega carja Pavla I. Desnica sv. Janeza Krstnika je za malteške viteze kot relikvija še posebej dragocena, ker je ta svetnik zavetnik njihovega reda, delček Svetega križa, na katerem je dotrpel in umrl sam Jezus Kristus, pa zato, ker so bili malteški vitezi (ivanovci) vedno v prvih vrstah, ko je bilo treba do zadnjega z vsemi močmi braniti svete kraje krščanstva, so številni pri tem umrli junaške smrti.
Počastitev čudodelne ikone Device Marije iz Filerma v Zgodovinskem muzeju na Cetinju
Križ je okrog leta 330 v Jeruzalemu našla sv. Helena, mati cesarja Konstantina, ki je kristjanom leta 313 podelil svobodo izpovedovanja vere.
Skrivnostna pot ikone in relikvij v Črno goro
Omenjene velike dragocenosti so malteški vitezi nosili s seboj, kamor so se bili prisiljen seliti ali umikati pred premočnim sovražnikom, iskali zatočišče zase. Leta 1803 so jih zaupali v hrambo ruskemu carju Pavlu I., ker je ruska carska družina Romanovih veljala za zanesljivega krščanskega zaveznika. Hranila jih je do leta 1915, ko je car Nikolaj II. ugotovil, da Romanovim grozi propad zaradi komunističnih prevratnežev. Dragocenosti je poslal k svoji sestri v Kobenhaven, ki je bila poročena z danskim kraljem. Naročil ji je, naj jih spravi do krščanskega vladarja srbskega kralja Petra.
Dinastija Karadžordžević jih je skrbno varovala do leta 1941, ko je mladi kralj Peter II. zaradi nemške okupacije zapustil deželo. Njegovo letalo je na poti v Kairo pristalo v Podgorici, kjer so ikono in relikviji zaupali menihom pravoslavnega samostana Ostrog. Komunistična oblast (udba) je po koncu druge svetovne vojne potrebovala več let, da je zvedela, kje so skriti veliki zakladi Malteškega viteškega reda. Varuhom menihom so jih sicer odvzeli, niso pa jih uničili, marveč spravili v svoj sef. Leta 1978 so ikono Device Marije iz Filerma izročili Zgodovinskemu muzeju na Cetinju, relikviji sv. Janeza Krstnika in Svetega križa pa cetinjskemu pravoslavnemu samostanu. Ikono so pred tem »oskubili« za nekaj draguljev.
Prizadevanja veleposlanika dr. Štefana Faleža
SMVR je srbskim pravoslavnim in črnogorskim civilnim oblastem zelo hvaležen, da skrbno bdijo nad njegovimi izjemnimi dragocenostmi. Prizadeva pa si za to, da bi jih mogli verniki še pogosteje in primerneje častiti. Pri tem je imel zelo pomembno vlogo kot veleposlanik SMVR v Črni gori naš rojak malteški vitez dr. Štefan Falež. Predlagal je, da bi na Cetinju za ikono in relikviji zgradili posebno svetišče, v katerega bi jih lahko prihajali častit vsi verujoči, bi bile primerno hranjene in varovane tudi kot dragocena kulturna dediščina. Izvedbo zamisli, ki jo je podpiralo tudi vodstvo reda v Rimu, je preprečila Faleževa smrt leta 2009, ne pa tudi nadaljnjih prizadevanj reda in malteških vitezov.
Samostan sv. Vasilija Ostroškega krasijo dragocene stenske poslikave iz zgodovine krščanstva, svetih krajev in pri pravoslavnih vernikih posebej čaščenih svetnikov in svetnic.
Prvo uradno srečanje SA SMVR s Srbsko pravoslavno cerkvijo
S tem namenom, pa tudi širše, zaradi utrjevanja in poglobitve verskih in bratskih vezi s pravoslavnimi brati v veri ter okrepitve ekumenskih odnosov z njimi, pa tudi njihove notranje cerkvene in človeške umiritve, je v Črno goro romalo in se s predstavniki Srbske pravoslavne cerkve v tej državi prvič uradno srečalo zastopstvo Slovenske asociacije Suverenega malteškega viteškega reda (SA SMVR) s predsednikom Andrejem Šterom na čelu. Romanje je kot tako podprlo in se mu pridružilo Društvo prijateljev Svete dežele in Komisariat za Sveto deželo pod vodstvom izredno prizadevnega in požrtvovalnega komisarja p. Petra Lavriha. Da naj to naredijo, to je romanje na najsvetejše kraje Srbske pravoslavne cerkve v Črni gori združijo s člani SA SMVR, je predlagala jezikoslovka dr. Martina Orožen, ki ji zelo veliko pomenijo svetinje in svetišča omenjene Cerkve, posebej veliki pravoslavni svetniki, med njimi Vasilij Ostroški.
Pogled na samostan sv. Vasilija Ostroškega pod skorajda navpičnimi prepadnimi stenami črnogorskega gorskega sveta.
Tako se je pod vodstvom omenjenih organizatorjev 18. avgusta z Adriinim letalom z ljubljanskega letališča v Črno goro napotilo 27 romarjev. Glavni namen romanja – počastitev čudodelne ikone Device Marije iz Filerma ter relikvij sv. Janeza Krstnika in Svetega križa – so uresničili v nedeljo, 19. avgusta, ko so obiskali ikono, jo poljubili ter molili in peli v sobi pred njo v Zgodovinskem muzeju na Cetinju, nato pa od njega odšli v procesiji med petjem litanij Matere Božje do pravoslavnega samostana Rojstva Device Marije iz leta 1484, kjer so najprej počastili omenjeni relikviji, molili in peli. Zatem so si ogledali izjemne rokopisne, knjižne, umetniške in druge zaklade, ki jih hranijo v bližnjem samostanskem muzeju. Na koncu jih je sprejel in pogostil sam vladika Metodije (Ostojić), nekdanji iguman cetinjskega samostana, ki ga je srbski patriarh Irinej v »sabornem hramu« Kristusovega vstajenja v Podgorici 22. julija letos povzdignil v dioklijskega episkopa in vikarja episkopa črnogorsko-primorskega metropolita Amfilohija (Radovića).
Tudi on je izrazil veliko željo, da bi čudodelna ikona Device Marije iz Filerma vnovič prišla v roke in varstvo Srbske pravoslavne cerkve, pod katerimi je že bila, ko so jo varovali menihi ostroškega samostana. Predsednik SA SMVR Andrej Šter mu je v zahvalo za sprejem in obisk, potrditev dobrih odnosov med SMVR in cetinjskimi menihi ter okrepitev ekumenskih stikov med katoličani in pravoslavnimi brati v veri izročil medaljo in listino, izdelani in izdani ob 800-letnici navzočnosti Malteškega viteškega reda v Sloveniji (Melje pri Mariboru, 1217) vladika Metodije pa ga je obdaril z dragoceno kopijo ikone Device Marije iz Filerma; podobo zavetnice malteških vitezov so iz njegovih rok dobile tudi navzoče članice Malteške pomoči Slovenija.
V samostanu sv. Vasilija Ostroškega
S pravoslavnimi brati v veri v Črni gori smo se srečali že prvi dan romanja, ko smo obiskali samostan sv. Vasilija Ostroškega (1610-1671), zaradi uslišanj imenovanega Čudodelnik. Celotno nestrohnjeno telo tega velikega pravoslavnega svetnika hranijo v posebni kapeli, k njemu pa se v stiski in prošnjah, kot je poudaril p. Peter, da je »svetnik za vse«, množično zatekajo predvsem pravoslavni verniki pa tudi muslimani. Samostan so zgradili 900 metrov visoko pod navpičnimi pečinami gora, njegov obisk pa je bilo za vse enkratno doživetje.
S. Mardarija slovenskim romarjem pripoveduje o zgodovini in pomenu znamenitega srbskega pravoslavnega samostana v Peći na Kosovu.
Podobno je bilo v nedeljo, 19. avgusta, dopoldne, ko smo prisluhnili veličastnemu pravoslavnemu bogoslužju v »sabornem hramu« Kristusovega vstajenja v Podgorici.
Med slikovito celodnevno vožnjo z avtobusom pod gorskimi vršaci iz Podgorice na Kosovo tretjega dne romanja (20. avgusta) smo se še v Črni gori najprej ustavili v samostanu Morača iz leta 1252, kjer nas je pozdravil arhimandrit Stefan (vojaški rok je služil v Novem mestu), na Kosovem pa tega dne in zadnji dan romanja (21. avgusta) obiskali še znamenite pravoslavne samostane Peć (ustanovljen pred letom 1250), Visoki Dečani (iz prve polovice 14. stoletja) in Gračanica (zgrajen leta 1321) z enkratnimi poslikavami in arhitekturo, ki jih zaradi neprecenljivih zakladov (ogroženosti le-teh) varujejo sile KFOR-ja, med njimi tudi vojaki Slovenske vojske.
Za prestop meje v gorah smo morali pokazati slovenski potni list, dokumente smo potrebovali tudi za vstop v samostan Visoki Dečani. Tam nas je pozdravil tudi pastoralni asistent slovenskih vojakov v enotah KFOR-ja Klemen Štavbar, po cerkvi pa vodil Ivan Krstić. Znamenitosti pećkega samostana in cerkve nam je približala s. Mardarija, ki kot predstojnica (igumanica) z okrog 20 redovnicami skrbi zanju.Slovenci v Črni gori in na Kosovem
V Črni gori je ob popisu prebivalstva aprila 2011 živelo tudi 348 Slovencev. Veleposlanik republike Slovenije v tej državi je Mitja Močnik, s katerim smo se srečali pri večerji na terasi salezijanskega doma v Podgorici.
Samostan Visoki Dečani se ponaša s številnimi izjemno lepimi freskami.
V njihovi župnijski cerkvi Srca Jezusovega, v kateri smo imeli mašo ob koncu prvega dneva romanja, nas je pozdravil voditelj Don Boskovega centra Viktor Ganc, župnijo pa nam je predstavil župnik Janez Mirtek. Cerkev so zgradili v brutističnem slogu, ki v njej poudarja bistveno, ostalo pa pušča v surovem stanju. Salezijanci veliko pozornost poleg župnijskemu delu namenjajo raznovrstnemu delu z mladimi v mladinskem centru, v šoli pa poučevanju jezikov. Janez Mirtek še posebej rad zapoje slovenske narodne pesmi, ljubeče pa skrbi tudi za vrt..
Na Cetinju smo se srečali tudi s tremi sestrami Slovenkami iz Kongregacije frančiškank brezmadežnega spočetja (s. Maksimilijano Šuman, s. Serafino Šmirmaul in s. Anomarijo Vodeb), ki spadajo v Črnogorsko provinco, imeli v cerkvi mašo po poroki lepega zakonskega para ne več rosnih let (poročil ju je upokojeni barski nadškof salezijanec Zef Gashi); s. Maksimilijana se nam je tudi pridružila pri kosilu v bližnjem gostišču z značilnimi črnogorskimi dobrotami, med njimi zelo okusnim Njegoševim zrezkom in najbolj znanim črnogorskim vinom vranac.V katedrali sv. Matere Terezije in cerkvi škofa Gnidovca
Na Kosovem smo spomin na Slovence, predvsem na graditelja župnijske in romarske cerkve »Majke Božje Letničke« Božjega služabnika in kandidata za čast oltarja škofa Janeza Frančiška Gnidovca (1873-1939), obujali pri maši zadnjega dne romanja, zlasti pa v besedi tamkajšnjega upokojenega albanskega župnika Aleksandra Kole.
Hkrati s škofom Gnidovcem smo se spominjali tudi sv. matere Terezije iz Kalkute, katere redovni poklic je dozorel ob duhovnem vodstvu in zgledu »mršavega biskupa«, kot so prebivalci Kosovega imenovali svetniškega slovenskega škofa. Vrlo Albanko, ustanoviteljico kongregacije Misijonark ljubezni, smo že prej istega dne počastili pri njenem oltarju v njej posvečeni veličastni katedrali v Prištini, ki nam jo je predstavil župnik Fatmir Koliqi, rojen v kosovski vasi Stubla, iz katere je izšlo več kot 40 redovnic in več kot 20 duhovnikov. Za razglasitev škofa Gnidovca za blaženega smo v Letnici tudi zmolili posebno molitev, se mu priporočili, v Prištini pa še posebej sv. materi Tereziji.
Prvo mašo smo imeli pri slovenskih salezijancih v Podgorici v njihovi župnijski cerkvi Srca Jezusovega.
Med romanjem smo potrpežljivo prenašali »težo dneva« visokih temperatur, v črnogorskih gorah in na Kosovem pa tudi močnih nalivov in udarov strele. Med vožnjo z avtobusom smo občudovali prelestne lepote mnogokje še nedotaknjene narave, malce pa tudi zatrepetali, ko smo se vozili po tesneh rek Morače in Lima ter prek visokih gorskih prelazov; posebej močno nam je srce bilo, ko smo se po zelo ozki strmi in zaviti cesti bližali samostanu Ostrog.
Značilno kosovsko naselje pri Marijinem romarskem svetišču v Letnici
Na koncu se je vse srečno izteklo, v štirih dneh (od 18. do 21. avgusta) smo videli več, kot smo si prej zamišljali, močan poudarek pa je romanju dajalo tudi navdušeno prepevanje slovenskih cerkvenih in tudi narodnih pesmi. Upajmo, da bo šlo po naši sicer zelo zahtevni, a zato resnično romarski poti, še veliko slovenskih romarskih skupin. Tudi v želji, priprošnji k Bogu in prizadevanju, da bi lahko kmalu častili na oltarju našega rojaka škofa Gnidovca in da bi čudodelna ikona Device Marije iz Filerma našla mesto tam, kamor sodi, ter da bi se sprti pravoslavni brati v veri v Črni gori pobotali med seboj.
Samostan sv. Vasilija Ostroškega obišče izredno veliko romarjev iz Črne gore in od drugod. Do njega se številni povzpnejo peš.
Za res uspelo romanje imata veliko zaslug predsednik SA SMVR Andrej Šter in p. Peter Lavrih, ki nas je v duhovno močnih nagovorih pri mašah spodbujal, naj sledimo velikim katoliškim pa tudi pravoslavnim vzornikom. Poskrbela sta tudi za obsežno informativno brošuro, ki jo je dobil vsak romar, da se je lahko med potjo še bolje pripravil na obisk svetih krajev večinskega pravoslavja in manjšinskega katolištva na Zahodnem Balkanu in počastitev njihovih svetih mož in žena. Za trajni zapis romanja je poskrbela ekipa TV Exodus in časnikar Družine.
Sveta mati Terezija o škofu Gnidovcu:
Naš škof Gnidovec je bil svetnik. Vsi smo ga klicali s tem imenom. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem Srcu; blagega in ponižnega srca. Ko sem odhajala v misijone, je zame maševal, obhajal me je, me blagoslovil in rekel: »V misijone greste. Dajte Jezusu vse, samo Zanj živite, bodite samo Njegova, samo Njega ljubite, samo Zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v vašem življenju.« Prepričana sem, da prosi zame in da imam v njem pri Jezusu zaščitnika.
(Pisno pričevanje matere Terezije 22. avgusta 1974)
Foto: Jože Pavlič
Izjave udeležencev romanja najdete v priponki.
Izjave udeležencev romanja.docx
