Navsezadnje izviramo iz teh starih kultur. Prav vsi kristjani smo prek Svetega pisma povezani s starim Izraelom, ljudstvom, ki je pomembno vplivalo na evropsko civilizacijo, zato je obsežna monografija Stari Izrael: življenje in družbena ureditev zelo pomembno čtivo tudi za Slovence.

Predpisi družinskega življenja in obredi 

Njen avtor, francoski arheolog, ravnatelj francoske Biblične šole v Jeruzalemu in dominikanec Roland de Vaux je na podlagi arheoloških najdb, pri nekaterih je tudi sam sodeloval, in virov, med katerimi je najpomembnejše Sveto pismo Stare zaveze, predstavil življenje v starem Izraelu. Izraelsko ljudstvo se je izoblikovalo iz nomadskega načina življenja in se povezovalo v rodovne zveze. Ostanki teh začetkov so vidni v jeziku (uporaba besede šotor) in nekaterih običajih. Ko so se stari Izraelci stalno naselili, so se spremenile tudi družine in sorodstvene dolžnosti, ki zadevajo poroko, pomoč sorodnikom, dedovanje ipd. Poznali so fratriarhat in matriarhat, eno- in mnogoženstvo, družinsko solidarnost go'el, s katero so preprečili, da bi imetje prešlo iz rodovne zveze, in levirat, ki je imel pravico poročiti vdovo svojega brata. Avtor je podrobneje opisal tudi običaje ob pomembnih življenjskih dogodkih, kot so poroka, rojstvo otrok, položaj vdove, dedovanje in pogrebni obredi.

Prebivalstvo v monarhiji

Pri prikazu družbenega življenja pa ob predstavitvi zasnove države spoznamo tudi obred ustoličenja kralja, njegovo osebje, ozemlja in dohodke. Stari Izrael ni poznal družbenih slojev v sodobnem smislu, bile pa so revnejše in bogatejše družine, imeli so tudi sužnje, to so bili večinoma tujci, Izraelci pa le, če so morali odplačati dolg, vendar naj bi se vsakih sedem let, ko je zemlja legla k počitku (niso je obdelovali), vsi sužnji osvobodili. Tuji sužnji so bili običajno vojni plen. Vojaško so bili Izraelci šibki, zmagovali so s strategijo in Božjo pomočjo, zato so na bojišča nosili Skrinjo zaveze. Ozemlje se je najbolj razširilo v času Davidovega kraljevanja.

Izraelci so se sklicevali na zavezo med Bogom in ljudstvom, imeli pa so tudi svoje zakone, s katerimi so preudarjali ravnanje prebivalcev. Prav tako pa so pri mestnih vratih sodili in sodbe izvrševali kar na kraju samem. Če je bil obdolženi spoznan za krivega in je bila kazen smrt (npr. za namerni uboj, prekršek proti Bogu ali za prešuštvovanje), je bila izvedena takoj. Obsojenega pa so lahko tudi izgnali v za to pripravljena zavetna mesta.

»[V]se družbeno življenje Izraelcev je bilo prežeto z vero«

V vseh porah življenja Izraelcev ima posebno mesto vera, saj jih je Bog izbral za svoje izvoljeno ljudstvo. Osvobodil jih je iz egiptovske sužnosti, kar je zaznamovalo začetek zgodovine Izraelcev kot ljudstva in kot od Boga izvoljenega ljudstva. »Vrhunec te osvoboditve predstavlja naselitev v Obljubljeni deželi. Praznika pashe in opresnikov sta ohranjala spomin na ta odločilni dogodek v zgodovini odrešenja.« Bog je z Izraelci sklenil posebno »pogodbo«, zavezo, na kar Izraelci niso pozabili. Zato ni čudno, da poglavje o verski ureditvi zapolnjuje kar polovico knjige. V njem izvemo, kakšna so bila izraelska svetišča in templji, kdo je v njih služboval, kakšne oltarje so postavljali in kaj so na njih darovali, kdo so bili duhovniki leviti in drugo duhovništvo ter kakšno vlogo so imeli v življenju Izraelcev, kako je potekalo bogoslužje in kakšne navade so se razvile ob praznovanjih. Ob tem spoznamo tudi razvoj koledarja.

Več o knjigi Stari Izrael: življenje in družbena ureditev Rolanda de Vauxa in naročila TUKAJ. Cena: 49,90 €.

»[V]se družbeno življenje Izraelcev je bilo prežeto z vero. Obrezovanje je imelo verski pomen, kraljestvo je bilo /…/ verska ureditev, kakor je to bila tudi sveta vojna, vsaj ob začetku Izraelove zgodovine,« je ugotovil de Vaux. »Toda prav zaradi te bistvene povezanosti med ljudstvom in njegovim Bogom imajo vse ureditve v Izraelu svetosten značaj, tako vojna kakor kraljevska oblast in zakonodaja. To ne pomeni, da je bila vsaka vojna verska vojna; ta vidik se pojavi šele pozneje, pod Makabejci; Izrael se ne bojuje za svojo vero, ampak za svoj obstoj. To pomeni, da je vojna neko sveto dejanje, z lastnim pojmovanjem in obredi, ki jo označujejo, z razliko od drugih antičnih vojn, kjer je verski vidik le drugotnega pomena. Tako je bilo prvotno pojmovanje vojne v Izraelu, toda ta verski značaj se je s kraljestvom zabrisal in vojna je postala 'svetna' zadeva. Kljub temu je dolgo časa ohranila verski značaj; stari ideal je živel naprej, tako da se je spreminjal ali prevzel drugačno obliko v različnih okoljih in različnih dobah.« Svoja dognanja je avtor potrdil s citati iz Svetega pisma in drugih virov, primerjal pa jih je tudi z navadami in ureditvami iz Izraelu sosednjih ljudstev, še posebej tistimi, ki so živeli v Mezopotamiji, Egiptu in Mali Aziji.

Knjiga Stari Izrael: življenje in družbena ureditev je v izvirniku izšla v dveh delih: leta 1958 je bil izdan prvi del, ki govori o nomadstvu, družinskem in civilnem življenju ter družbeni ureditvi, leta 1960 pa drugi del o verski in vojaški ureditvi starega Izraela. Založba Družina je skupaj objavila oba dela, temu pa je dodana še predstavitev biblične arheološke zbirke Teološke knjižnice Maribor, za katero je popis in osnovni katalog zbirke pripravil učenec de Vauxa, arheolog Jean-Baptiste Humbert. Knjigo je v slovenščino prevedel Stane Okorn, strokovno pregledala pa sta jo Samo Skralovnik in Marijan Peklaj.