Utrinki s predstavitve knjig dr. Metke Klevišar
Utrinki s predstavitve knjig dr. Metke Klevišar
Utrinki s predstavitve knjig dr. Metke Klevišar Čisto vsakdanje stvari in Spremljanje umirajočih.
dr. Janez Gril, dr. Metka Klevišar, dr. Jože Štupnikar
Čisto vsakdanje stvari
To je 2. knjiga s tem naslovom in so v njej izbrani prispevki, ki sem jih objavljala v Družini v letih 2001, 2002, 2003 in 2004.
Te prispevke sem začela objavljati leta 1990, ko me je takratni urednik Družina Janez Gril prosil, da bi začela pisati. V začetku si nisem znala predstavljati, kako bom našla dovolj tem (48) za eno leto in sem sklenila, da bom nehala takoj, ko tem ne bom več imela dovolj. Potem pa sem postajala vedno bolj pozorna na vse, kar doživljam in tem je bilo več kot dovolj Pisala sem jih 1990, 1991, 1993 in 1994.
Na videz so šli ti moji drobni prispevki tiho mimo družbenega dogajanja. Brali pa so jih ljudje po vsej Sloveniji, najrazličnejši ljudje, vsej Sloveniji, najrazličnejši ljudje, vseh starosti in vseh slojev.
Pokojni novinar Štefan Kališnik je imel v začetku leta 1993 z menoj velik intervju v Razgledih, v katerem je omenjal tudi te prispevke, ki jih je označil takole: »Kar precejšen del Slovencev vas pozna iz Družine. V njej ste imeli cela leta svojo rubričico za komentarje, kratke razmisleke, spodbude ipd. Misli ste oblikovali jasno, povedali ste jih preprosto, nastop je bil skromen in zanj se mi zdi značilna prvinska človečnost.«
V bistvu se mi zdi takšno vse moje delo: nič posebnega, pa vendar pušča sledi.
Srečujem ljudi na vseh koncih Slovenije, ki to berejo. Vse zgodbe so vzete iz resničnega življenja in to ljudje čutijo. Pa jih potem objavljajo na stenčasih šol, v svojih glasilih (slepi …), jih povečajo in dajo v okvir (o kruhu) itd. Zdi se mi, da sem prav zaradi Čisto vsakdanjih stvari postala Slovenka leta.
Zdaj pišem te prispevke 10. leto in je čas, da neham. Po svoje jih bom tudi jaz pogrešala. Skoraj vsak dan doživim kaj takšnega, ko si mislim, to pa bi bilo za ČVS.
Morda bom začela z novo rubriko POGLED Z VOZIČKA. Seveda je to odvisno od uredništva Družine.
Spremljanje umirajočih
Priznanje založbi Družina, ki j e bila pripravljena knjigo izdati, čeprav ta tema takrat sploh še ni bila tako spremenljiva za javnost, z zelo jasnim naslovom SPREMLJANJE UMIRAJOČIH.
To je tretja izdaja, ni samo ponatis, ampak so določene stvari dodane, določene izpuščene.
Komu namenjena: svojcem, bolnikom, zdravstvenemu osebju – vsem, ki jih to zanima – veliko jo citirajo na raznih koncih. Mnogi jo vzamejo v roke šele po smrti svojca in s knjigo predelajo čas umiranja svojca in žalovanje.
Ta knjiga je nastala v našem okolju, z resničnimi primeri naših umirajočih.
Knjiga je napisana zelo razumljivo, zelo stvarno, vsak stavek ima neko težo. Vsak človek se na nek način lahko najde v njej.
Po 12 letih se je stanje našega odnosa so smrti malenkostno izboljšalo, več o tem govorimo, bolj se zavedamo, kako pomembno je za družbo, da skrbi za umirajoče. So pa še vedno zelo prisotni strahovi in knjige si ne upam podariti vsakomur.
Spremljanje umirajočih je tema, ki bo ostala vedno aktualna, ob kateri bomo vedno doživljali svoje stiske. Zato bo tudi ta knjižica ostala vedno aktualna in vesela bom, če bo komu te stiske olajšala.
***
Spremljanje težko bolnih in umirajočih je velik izziv za vsako družbo in tudi za pastoralno dejavnost Cerkve. Skrb in odnos do umirajočih ni samo merilo višine medicinske oskrbe, temveč tudi merilo moralne in kulturne ravni vsake družbene skupnosti. Umreti z dostojanstvom je sodobno načelo, ki ga bolj ali manj uspešno uvajamo v okolje, kjer ljudje umirajo. Prizadevanje za odkrit pogovor o smrti in tudi v okolju umirajočega in težko bolnega je pogoj za uspešno spremljanje in pomoč takim osebam. Danes se vsi zavedamo, da je premalo samo fizična in medicinska pomoč. Vsebovati mora tudi psihični, duhovni in socialni vidik, če hočemo, da bomo dajali kvalitetno noto zadnjim dnevom življenja osebe. Torej gre za večplastni pristop, ki nujno zahteva več strokovnjakov in usposobljenih prostovoljcev.
Pri nas se je pri tej skrbi še posebej dobro vpeljala metoda in oblika pomoči, ki jo poznamo pod imenom Hospic. Avtorica knjige, dr. Metka Klevišar ima pri tem brez vsakega dvoma izredne zasluge. S trdim in vztrajnim delom je postavila temelje tej ustanovi v našem slovenskem prostoru. Njena pisana beseda in izkušnja pa nas spodbujajo k zavzetemu delu v prihodnosti.
Cerkev se za to delo še posebej navdihuje ob evangeliju. Podoba usmiljenega Samarijana ni le pripoved o človeškem usmiljenju do bolnih, temveč tudi notranja drža, ki je izraz karitasa in upanja, ki je krščanstvu lastno.
narodni ravnatelj za pastoralo zdravja pri SŠK.
