Prispevek je bil celoti objavljen v novi številki tednika Družina. 

Mira Dobravec, urednica Mavrice

Medtem ko so se strani Družine vestno polnile z novicami in reportažami, so se odvijale vzporedne zgodbe, ki smo si jih sodelavci uredništva pripovedovali ob kavi in včasih ob pladnju domačih dobrot, ki smo jih dobili na žegnanju v različnih župnijah. Prav poseben pečat je pustilo uredništvo, ki je Družino popeljalo skozi osamosvojitvene brzice k pokončnemu udejstvovanju v javnem prostoru.

Mira Dobravec. FOTO: Tatjana Splichal

Ko sem se odločala o študiju, sem imela eno samo željo: naučiti se vse, kar se naučiti da, da bi lahko pisala. Pisati o svetu in ljudeh, o svojih opažanjih in razmislekih, pisati za druge – to je bil klic v mojem srcu. Seveda novinarstvo! »Kaj? Tja pa res ne moreš, takoj bi se morala vpisati v partijo!« In tako nisem šole, kjer nastajajo novinarji, nikoli videla od znotraj. Pisanje pa me je vleklo, pisala sem stalno. Toda natisnjena beseda je več – diši po tiskarni in to je opojen vonj! Prve svoje natisnjene besede sem še v času gimnazije lahko prebrala v Družini! Potem sem mnogo let tiskarno in njen vonj spoznavala od znotraj, ko sem drugim, srečnejšim od sebe, risala vejice in druge popravke v včasih res uborna besedila. Trud za kruh, samo nuja in služba, prav nič za srce! Za srčno veselje pa sem lahko kdaj kaj napisala za Družino – kakšno zgodbo v prazničnih številkah, oseben razmislek v Naši družini, zgodbico v Pisanem cekarju in Zvezdicah, kakšno reportažo ali opis običajev ob praznikih ... Malo tolažbe za trdoto vsakdanjika. Potem pa so me kot po čudežu povabili v službo na Družino, k delu za Mavrico! Bilo je kot nagrada za dolgoletno služenje, nič več samo popravljanje drugih, ampak pisanje! Pisati iz sebe, po srcu za mlada srca, vabiti k delu, molitvi, branju in raziskovanju sveta. Vabiti na romanja vse otroke Slovenije, delati z njimi iz gline, z barvami in s pesmijo ... Vabiti jih na počitnice, da pokusimo, kako slano je morje, in da preštejemo, koliko zelenih barv si je izmislil in koliko zvezd je ustvaril dobri Bog … Da zapojemo hvalnico. Bilo je kot milost in Bogu hvala za vse.

Jože Zadravec, urednik vere in kulture

V mojem časnikarskem zvežčiču je še mnogo neobjavljenih zapiskov – vrednih smeha … Obcestni križ pri Hrastovcu v Slovenskih goricah. Domačini so ga prenavljali. Lestev je bila postavljena ob križ, na njej pa so se zvrstili možakarji; na pritlehnem klinu je stala ženska. Eden izmed njih je pel: Rizling mora kraljevati. Od tal do vrha je »potovala« petlitrska pletenka. Bila je podoba, da ljudje potrebujejo Kristusa, a nič manj tudi vino, pletenko, šnops – kot imajo svoje žulje, delo na polju, tegobe, bridkosti … Bil je enkraten prizor, ki ga nisem smel opustiti. Križu sem se približal v hipu, ko se je iz pletenke nacejal tisti prav na vrhu, ob Jezusovi trnjevi kroni. Pritisnil sem na zavore avtomobila, da so kolesa zacvilila. Fotografiram prizor, da je fotoaparat kar poskakoval, nato pa sem jo hitro ucvrl naprej. Nič se ne ve, kako se bodo »Kristusovi« delavci odzvali na moje početje.

Jože Zadravec. FOTO: Tatjana Splichal

Sv. Barbara/Zgornja Korena v Slovenskih goricah. Namenil sem se, da od bliže spoznam župnika Karla Vogrina, ki je daleč naokrog slovel kot dober dušni pastir, izvrsten vinogradnik, uspešen graditelj, pridelovalec najboljših vin, pobudnik krajevnih akcij, zbiralec starin. Ves dan sem z njim okrog ljudi njegove fare vse do desete ure zvečer. Takrat pa rečem župniku Karlu: Skrajni čas je, da grem na pot proti Ljubljani. »Ne,« me pokara. »Tukaj boš prenočil – v škofovi sobi.« Tako dolgo me je nagovarjal, da sem se naposled vdal. Povedel me je v »škofovo sobo«, odgrnil blazino. Kaj zagledam? Štirje sluzasti mucki so očitno pred nekaj minutami primijavkali na svet. Stara mačka, mati, je bila že pripravljena, da se s svojimi kremplji zagrebe v vsakega, ki bi jo oviral pri varovanju njenih mladičev. »Pusti to gnezdo, naj jim bo topla dobrodošlica, jaz se jim že ne bom pridružil,« rečem župniku Karlu. Z največjo hitrostjo sem oddirjal v smeri Ljubljane.

»Lepota brez nasmeha je kakor omaka brez popra,« pravi ljudska modrost. Dar smeha je najboljše zdravilo za dušo! Moji dnevi so moji soneti – in ropotarnica spominov, zdaj grenko sladkih, pa spet grenko pekočih.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (18/2022).