Mirko Javornik v knjigi Pero in čas (1980) prepričljivo pokaže, kdo oziroma kaj je človek vrednot. S Cirilom Žebotom, Jožetom Kesslerjem, Tinetom Debeljakom in profesorjem Ehrlichom so ob napadu sil osi na Jugoslavijo spremljali Ehrlicha na poti z bežečo vlado. Določene za tujino – Ehrlich s tremi kovčki strateških dokumentov o Sloveniji – so vladni funkcionarji pustili v Nikšiću in nato še Angleži na črnogorski obali. V tem brezupnem položaju je kopnelo upanje, v negotovo prihodnost se je plazil strah:

»Nikdar v življenju še nismo bili v kakem viharju tako sami in sami nase navezani kakor zdaj. Bilo nas je pet, a smo še tako postajali drug drugemu breme. Stopali smo vsak na svojo stran, z lastno usodo za edino družico. Ne vem, kako dolgo smo postavali v teh osamljenih krogih. Na lepem pa je to potrto večnost pretrgal zvonek, miren, skoraj svetal glas:

'Čemu tako? Božja volja je, da smo tukaj, ne kje zunaj, a vendar živi! Očitno so nam namenjene druge, morda večj...