Že sveti Frančišek Asiški se je zavedal, da proučevanje Božje besede ni samo vprašanje preproste učenosti, ampak izkušnje. Sv. Bonaventura, učenec sv. Frančiška, letos mineva 750 let od njegove smrti, je v uvodu v Breviloquium zapisal, da je za prejem daru Božje besede nujno s preprosto vero pristopiti k Očetu luči in moliti s ponižnim srcem, saj nam On po Sinu in Svetem Duhu daje resnično spoznanje Jezusa Kristusa in s spoznanjem tudi ljubezen.

Za prejem daru Božje besede je nujno s preprosto vero pristopiti k Očetu luči in moliti s ponižnim srcem.

Človek je skozi celotno zgodovino želel »razumeti« Božjo besedo. Toda vse to bi bilo premalo, če bi ta modrost ostala samo v glavah razlagalcev Božje besede ali zapisana nekje v knjigah. V tem kontekstu razumemo papeža Frančiška, ki si želi in zato tudi spodbuja, da je vedno znova potrebno iskati most med Besedo in Božjim ljudstvom. V bistvu je to tudi poslanstvo Oznanjevalca.

Pričujoča številka Oznanjevalca vsebuje pridige, ki vključujejo čas vse od pepelnice, skozi postni čas, velikonočno tridnevje, jutro Jezusovega vstajenja, pa vse do binkošti. Katoliška cerkev po besedah papeža Frančiška ni nikakršno podjetje, niti človekoljubna niti nevladna organizacija. Njena najpomembnejša naloga je oznanjevanje krščanskega sporočila. Naloga Cerkve in njenih oznanjevalcev je ljudem prinašati Jezusa in njegov evangelij. Ob neki priliki je dejal, da je Cerkev, v kateri oznanjevanje ni več središčna točka njenega delovanja, »mrtva Cerkev«.

Naloga Cerkve in njenih oznanjevalcev je ljudem prinašati Jezusa in njegov evangelij.

Homiletični direktorij spodbuja k razvoju oznanjevanja, ki naj bi pripeljalo raven pridig na tisti nivo, ki ga je želel koncil. Tako v uvodu beremo o štirih vedno veljavnih temah, ki so na kratko opisane v koncilskih dokumentih. Prva je brez dvoma mesto Božje besede v obhajanju bogoslužja ter njen pomen za vlogo homilije (prim. B, 24, 35, 52, 56). Druga se dotika načel katoliške svetopisemske razlage, kakor jo razume koncil, ki ima svoj specifični izraz v homiliji pri bogoslužju (prim. GB, 9-13, 21). Tretja tema zadeva posledice takšnega razumevanja Svetega pisma in bogoslužja za samega pridigarja, ki mora temu prilagoditi, ne samo svojo pripravo na homilijo, ampak tudi svoje duhovno življenje (prim. GB, 25; D, 4, 18). Četrta tema pa obravnava potrebe tistih, katerim je namenjeno oznanilo Cerkve: njihova kultura in življenjske razmere, ki vplivajo na podobo homilije, kajti ta ima prav tako namen spreobrniti k evangeliju življenje tistih, ki jo poslušajo (prim. M, 6). Ti kratki, toda pomembni namigi so vplivali na katoliško oznanjevanje v desetletjih po koncilu.

Tudi sinoda se zaveda pomembnosti oznanjevanja. Konec oktobra lani smo prišli do dokumenta, ki ima nekako tri dele: v prvem delu je beseda o podobi sinodalne cerkve; v drugem delu spregovori o poslanstvu in učencih, ki so poslani, da oznanjajo Gospodov evangelij; v tretjem delu pa sledi razmišljanje o različnih povezavah, strukturah. Temeljno vpršanje ob tem je, na kakšen način utrjevati, poglabljati in prenavljati te strukture, da bi lahko Cerkev res zaživela kot živo, močno in dejavno misijonsko občestvo.

Vsem ustvarjalcem tega Oznanjevalca se zahvaljujem za njihovo delo, hkrati pa kličem Božjega blagoslova na vse, ki boste črpali navdih iz pripravljenih pridig.

Vsem ustvarjalcem tega Oznanjevalca se zahvaljujem za njihovo delo, hkrati pa kličem Božjega blagoslova na vse, ki boste črpali navdih iz pripravljenih pridig. Sicer pa: »Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« (Jn 3,8)

Članek je bil objavljen v reviji Oznanjevalec (2/2024).