Kljub temu da je Slovenija polletno predsedovanje prevzela v negotovih razmerah, smo uspeli vsa glavna zasedanja izvesti v fizični obliki. Tukaj so bile še negotove razmere v Afganistanu, v Belorusiji, krepitev ruskih sil na meji z Ukrajino, migrantska kriza idr.

Ob vsem naštetem pa smo bili priča še poskusom izvažanja notranjepolitičnih bojev v Evropo oz. bolje rečeno sramotenja Slovenije, ki pa niso mogli izzveneti zelo prepričljivo. 

Ob koncu zato mirno rečemo, da dosežki tokratnega predsedovanja govorijo sami zase in so bile zaključne pohvale Charlesa Michela, Ursule von der Leyen, Emmanuela Macrona več kot zaslužene.

Med glavne uspehe sodijo soglasje med državami članicami na področjih okrepitve odpornosti unije za prihajajoče krize in pandemije, vključno s kibernetskimi grožnjami; dogovor na področju digitalne preobrazbe; državljani bodo lahko še naprej opravljali mobilno gostovanje v državah EU brez dodatnih stroškov; vzpostavljanje evropske zdravstvene unije in še mnogo drugega.

Če se včasih upravičeno zdi, da je Bruselj oddaljen od običajnega Slovenca in da gre pri evropskih institucijah za nepregleden birokratski aparat, pa imajo odločitve v Bruslju, tudi tiste, sprejete pod našim predsedovanjem, še kako velik vpliv na vsakodnevno življenje več kot pol milijarde Evropejcev, saj se tako ali drugače preoblikujejo v nacionalne zakonodaje. 

Vendar, kako zapletene politične procese v Bruslju pretvoriti v nekaj otipljivega in kako narediti evropsko demokracijo bolj pregledno, dostopno?

Z željo, da pa bi se komunikacija med evropskimi institucijami in njenimi državljani izboljšala, je na pobudo francoskega predsednika Macrona marca 2021 v Bruslju zaživela Konferenca o prihodnosti Evrope – večji del je potekal pod slovenskim predsedovanjem, temu je bil posvečen tudi lanski Blejski strateški forum.

Podobno kot trenutno trajajoča katoliška »sinoda o sinodalnosti« želi konferenca z dialogom in stikom z občestvom in periferijo izboljšati delovanje »centra«. 

Če bodo imeli državljani občutek, da nimajo vpliva na dogajanje v Bruslju, to ne bo dobro za prihodnost EU … Zaskrbljujoča je tudi nizka udeležba na volitvah v Evropski parlament.

Kaj čaka EU v prihodnje?

Pod trenutnim francoskim predsedovanjem želi še naprej krepiti zeleno, pravično, digitalno napredno in odporno Evropo po pandemiji covida-19, ki bo dajala mladim odlične priložnosti (leto 2022 je evropsko leto mladih). Za pomoč pri obnovi Evrope po pandemiji je na voljo kar 2,018 bilijona evrov. Razlogi za optimizem torej o(b)stajajo.

Nekoliko manj optimizma predstavljajo poskusi ločevanja sodobne Evrope od njene krščanske tradicije in njenega pojmovanja dostojanstva človeške osebe … Nedavni dokument Evropske komisije z naslovom »Union of Equality«, ki potem ni bi sprejet, je denimo želel iz uradne komunikacije EU izločiti poimenovanje krščanskih praznikov ter uveljavljati naslavljanje ljudi v skladu s smernicami teorije spola … 

A že Robert Schuman, eden od utemeljiteljev sodobne Evrope, je menil, da bo protikrščanska demokracija sčasoma le karikatura, ki bo zapadla tiraniji ali anarhiji.

Papež Benedikt XVI. je pred leti opažal, da Evropa trpi za »čudnim pomanjkanjem veselja nad prihodnostjo«. Prihodnost pa pripada tistemu, ki se življenja veseli, ima moč življenja, kot je zapisal Ivan Štuhec. 

Že med sprehajanjem po bruseljskih ulicah opažam, da številčne družine z Bližnjega vzhoda ali Afrike tega problema nimajo. Brez dvoma lahko trdimo, da minulo polletno predsedovanje sodi med vrhunce naše mlade države, ki dokazuje, da lahko majhen, dvomilijonski narod uspešno vodi polmilijardno »civilizacijo«, ki je morda celo najbolj uspešna med vsemi doslej.

In do takrat, ko bo Slovenija naslednjič predsedovala leta 2033 – upajmo, da zopet tako uspešno –, se nadejamo, da se bo podobno veselje nad prihodnostjo naselilo tudi v slovenske, belgijske in druge družine.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (1/2022).