Ves teden mi odzvanja italijanska narodna pesem Tutti mi chiamano bionda (vsi me kličejo blondinka, čeprav jaz to nisem) – pesem, ki si jo popeva Veronikina mati Josipina v drami To noč sem jo videl po istoimenskem romanu Draga Jančarja. Mati si pesem prepeva v najtežjih trenutkih po drugi svetovni vojni v grozljivi osamljenosti, ko so ji komunisti pobrali vse in zasegli dom, ko ne ve, kam so v mrzli januarski noči partizani odpeljali hčer in zeta – od takrat ni več glasu o njiju. Pesem si popeva, ker jo spominja na neke druge, lepe čase v krogu družine. Čase normalnosti.

V drami nam o izginotju zakoncev Zarnik, posebej še o Veroniki, spregovori pet oseb: srbski oficir, nemški zdravnik, partizan (nekdanji delavec na gradu, kjer je živela družina Zarnik), gospodinja in Veronikina mati. Poleg pesmi se mi je v misli zasidralo tudi razmišljanje nemškega zdravnika o tem, da pravzaprav ne gre za to, na kateri strani je kdo bil v vojni, temveč za to, da so nekje – v tem primeru n...