Mati si pesem prepeva v najtežjih trenutkih po drugi svetovni vojni v grozljivi osamljenosti, ko so ji komunisti pobrali vse in zasegli dom, ko ne ve, kam so v mrzli januarski noči partizani odpeljali hčer in zeta – od takrat ni več glasu o njiju. Pesem si popeva, ker jo spominja na neke druge, lepe čase v krogu družine. Čase normalnosti.

V drami nam o izginotju zakoncev Zarnik, posebej še o Veroniki, spregovori pet oseb: srbski oficir, nemški zdravnik, partizan (nekdanji delavec na gradu, kjer je živela družina Zarnik), gospodinja in Veronikina mati. 

Poleg pesmi se mi je v misli zasidralo tudi razmišljanje nemškega zdravnika o tem, da pravzaprav ne gre za to, na kateri strani je kdo bil v vojni, temveč za to, da so nekje – v tem primeru na gradu na Gorenjskem – ljudje želeli samo normalno živeti, na tem končku zemlje ohraniti malo normalnosti v krutem času vojne. In zato so morali plačati z življenjem.

Pesem me vleče nazaj v to zgodbo, ki je resnična – gre za zgodovinsko izpričano usodo medvojnih lastnikov gradu Strmol. Kruto dogajanje med vojno in po njej bi mnogi še vedno radi zanikali in potlačili. 

Kot eden od protagonistov, nekdanji partizan, ki vse dogajanje opravičuje s tem, da so jih preganjali po gozdovih kot zveri, da so bili zavedeni, da so samo ubogali ukaze. Da to pač moramo razumeti. 

Nasprotno pa nam srbski oficir, ki konec vojne dočaka v vojnem ujetništvu (kraljevine, ki ji je služil, ni več), brez zadržkov pove vse krutosti in nesmisle vojne, vpraša se, kje je kralj, za katerega so se borili, zakaj so jih Angleži prepustili Titu in komunistom.

Tako kot si mora gledalec ob koncu petih pripovedi sam odgovoriti na vprašanje, kaj se je v resnici zgodilo z zakoncema Zarnik, tako si bomo morali sami odgovoriti tudi na vprašanja, dileme v današnji družbi. 

Odgovoriti, kaj je bistveno za našo prihodnost, kateri so ključni izzivi celega človeštva, kateri so globinski tokovi, ki bodo za sabo potegnili globalne spremembe. Brbotanje težav na vrhu: kriza v Afganistanu, epidemija covida-19, …, vse to so izzivi, ki jih bomo nekako »zvozili«, rešili. 

V globini pa se dogaja tisto, kar nas bo zaznamovalo za prihodnost: spremembe na področju biogenetike, geostrateški dvig Kitajske, podnebne spremembe.

Ukvarjajmo se torej z realnimi problemi, ne s fiktivnimi kot slovenski petkovi kolesarji, anticepilci, mediji, ki s pristranskim poročanjem delajo vse večjo zmedo v družbi. Danes od policije, ki so ji do nedavnega očitali, da je represivna, zahtevajo, naj jih ščiti pred tistimi, ki so jih prav tako do nedavnega sami kovali v zvezde (anticepilce, naše nove poulične izgrednike).

Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (41/2021).