Ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran. FOTO: Tatjana Splichal.


Nadškof Alojz Uran je umrl 11. aprila 2020. V našem arhivu smo poiskali nekaj besed in spominov, ki so nastali ob njegovi smrti. V skrajšani obliki jih objavljamo spodaj.

Ignacija J. Fridl: In memoriam Alojzu Uranu

Smrt velikega človeka, kakršen je bil nadškof Alojz Uran, nas nagovarja s sporočilom o človeški minljivosti, majhnosti na zemlji in obenem o veličini naših dobrih del, ki bodo živela med ljudmi tudi po našem slovesu.

V dneh, ko smo znova uzrli svojo krhkost, nas usmerja na pot dobrote in ljubezni. In nas obenem uči, da se nam ničesar ni treba bati, če hodimo po poti ponižnosti in darežljivosti duha, srca in naših rok.

Tisočero je bilo takih življenjskih korakov nadškofa Urana, mnogo njegovih čudežnih otrok, ko je na starše, polne upanja po naraščaju, polagal svoje roke, reševal je človeške duše v hudi stiski na Hudičevem mostu ali v ljubljanskem hospicu.

Prav je, da drug z drugim delimo spomine na njegova dela in skupaj izpišemo knjigo o človeku, ki je delal svet in nas vsak trenutek boljše.

In ob tem nikogar ni spreminjal tako, da bi drevesu našega življenja po svoji ali Božji podobi obsekaval njegove veje, ampak s tem, da je prisluškoval šelestu njegovih listov in ga s svojim božanskim glasom in dejanji vabil v nam vsem pogosto neznane pokrajine Ljubezni in Dobrega, v ta neizmerno lep Božji kraj onstran dnevnih človeških tegob, v katerega se je zdaj za večno naselil.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (17/2020).

Zahvalno pismo Hiše Ljubhospica ljubljanskemu nadškofu Alojziju Uranu

V hiši Ljubhospic se ljudje poslavljajo s tega sveta. Zadnji dnevi življenja so poseben čas. Čas soočenja s seboj, s svojim preteklim življenjem in s svojo prihodnostjo. Od kod prihajam, kaj sem v življenju počel in kam grem? Kaj pa sedaj? Imam samo nekaj dni ali nekaj tednov življenja, kako naj jih preživim?

/…/ Pred nekaj leti smo k sodelovanju povabili tudi upokojenega nadškofa Alojza Urana. Povabilu se je rad odzval. Po prvem obisku je bilo jasno, da bo še prišel. S svojo preprostostjo, odprtostjo do ljudi, z optimizmom in vero v srcu je osvojil ljudi, bolnike in zaposlene.

In hiša je osvojila njega. Rad se je vračal, ker je spoznal, da tej hiši lahko da nekaj sebe. Z njim so prišli tudi prostovoljci, ki so peli, igrali, molili. Hiša se je napolnila s smehom, toplino in pesmijo. Ustvarjal je povezanost. Včasih se je zdelo, kakor da je z njim v hiši zasijalo sonce s polnim žarom. Če je prej sramežljivo kukalo izza oblakov, se je z njim nebo zjasnilo.

V hiši Ljubhospic imamo tudi tiho sobo, ki je odprta za odmik, zbranost, premišljevanje in molitev. S prihodom Alojza Urana se je vedno napolnila in bila včasih premajhna za vse. Maša je zbrala ljudi. Uranov glas, ko je zapel ali ko je nagovoril ljudi, je napolnil prostor. Ljudje so se osredotočili na dogajanje, zbrali so se, bili prisotni pri bogoslužju.

V svojih nagovorih je bil oseben. Sam je doživel veliko trenutkov bolečine, trpljenja in negotovosti, ki jih je preživljal s pomočjo vere, z lučjo, ki jo daje vera. Izkušnja osebne vere je nagovorila različne ljudi. Osebna vera, ne deklarirani nauk, je v taki hiši posebno zgovorna.

/…/ V hiši Ljubhospic smo hvaležni nadškofu Alojziju Uranu za vsak obisk, vse spodbudne besede, vse zapete pesmi, darovane maše, podeljene zakramente, za vse blagoslove. Za podporo hiši. Osebje je čutilo, da škof podpira hišo, njihovo delo. Čutili so, da razume njihovo delo in njihovo poslanstvo.

Hkrati pa smo v hiši počaščeni, da je zadnje dni preživel pri nas. Ko je sam potreboval posteljo za zadnje dni življenja, je svoj prostor našel v Ljubhospicu. Pri nas se je počutil domače.

Ob njegovi postelji so zadnje dni tekle molitve podnevi in ponoči. Prejel je zadnjo popotnico. Žarel je ob prejemu zakramentov. Ko je zaradi slabosti še komaj dvignil roko, je še zadnjič blagoslovil hišo in vse v njej. Hvala tudi za to izkušnjo.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (17/2020).


Alojz Uran. FOTO: Tatjana Splichal.

Berta Golob: Potovanje je končano

Svojega birmovalca sem se dobro zavedla šele potem, ko so ga blatili vsi časopisi in ga imenovali narodnega izdajalca. Nisem jim verjela. Če bi to res bil, meni pri izpraševanju verskega znanja ne bi bil dal dve podobici! Škof dr. Gregorij Rožman.

Čas je kar pometal z leti. Da gredo zlikovci nemarni sredi belega dne in sredi te lepe dežele zažgati škofa Vovka! Barabinstvo brez primere.

Nenadoma se pa na škofovskem sedežu znajde nekdanji šentviški župnik. Alojzij Uran, škof. Sledijo različni odzivi. Ne, ta ne bo pravi, se ne zna visokodostojanstveno obnašati, je preveč podeželski, pa saj tudi doktorata nima, ja kako se bo pa v Rimu pogovarjal z eminencami …

Minevajo letni časi. Nekega večera se mi ne ljubi, od ljube lenobe ne ljubi, ugasniti radia. Nenadoma: slišati je, gospod Alojz Uran, da pojdete letos birmat slovenske otroke v Vancouver. Dvigne me k stropu in z glavo butnem v knjižno polico. Zaboli kot le kaj, a kot da ne čutim. Joj! Kaj če bi …, kaj če bi …? A bi? A naj? Srce me je že dolgo gnalo k bratu v daljni kraj. Toda, samotna popotnica pa tako dolga pot! A tako rada bi ga videla. Po tolikih letih, kaj – desetletjih! Daj, vprašaj ga, saj je videti povsem preprost človek. Edina priložnost, edina in za vekomaj.

Zjutraj komaj pričakam, da je ura osem. Ne, še malo, ne bodi tako nestrpna. Potrpi, počakaj vsaj še pol ure. Dopovedujem si naglas, moram se slišati, ukrotiti neučakanost. Srce mi razbija, tolče, buta. A takole je, če ti razganja srce?

»Seveda, seveda, gospa. Bom imel pa družbo na dolgi poti. Nič ne skrbite, ni treba hodit v Ljubljano, bom šel jutri še enkrat na Trud, vam bom vse jaz uredil, se bova že potem pogovorila.«

Ni manjkalo časa za klepet na dolgi trasi nad oblaki. Po postanku v Münchnu in Torontu še devet ur; samo to je skoraj polovica dneva. Kot da bi tu v zraku nekje in precej blizu neba drugače potekal čas. Kako more kar tako hitro zakinkati, se čudim. Dobro, da mi je ponudil sedež pri oknu. Občutek je, kot da mirujemo, le spodaj se svet odmika in se primikajo nove planjave pa mesta tu in tam in, oh ja, saj to bo pa Michigan, saj tam spodaj so pa Baragovi kraji. Baraga. Dedov ded ga je poznal, ko je bil blagi misijonar še v Šmartnem kaplan. Hudega župnika je imel; da se ne spodobi beraču podariti škornje kar z nog. In to na sprehodu! Gospod kaplan, to se res ne spodobi. Vedite, povedal bom gospodu dekanu!

In se predrami. »A vam se pa nič ne spi?« pravi. Kako se mi bo spalo! Saj ta na temle neudobnem sedežu najbrž sploh nisem jaz. Kam da letim? Koga da bom spet videla? Navsezadnje, ja, navsezadnje spet trdna tla. Kako dolga razdalja tja nekam do nekakšnega izhoda. Ljudje se hitro razpršijo. Tamle, ja tamle! To je, on je!

Vse mi pade iz rok. Ne le potovalka, tudi torbica z dokumenti in denarjem. Planem. Planeva si v objem. Kmalu pristopi angel varuh z vso mojo in svojo popotno opremo. Dva stasita možaka se trdno okleneta drug drugega. Besede zahvale in že vsak zase pomigne taksistu. Vsak za v svojo smer.

Potovanje je končano. Življenje se nadaljuje, dokler se nekega dne ne uresniči svetopisemska beseda: »Do sem pojdeš, naprej pa ne; tu se ustavi moč tvojih valov« (Job 38,11).

Prijazni angel varuh z davnega potovanja v daljni kraj, pripravi mi, prosim, v nebesih prostor pri oknu. Pri oknu!

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (17/2020).