V četrtek, 9. februarja, je mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl sprejel uslužbence metropolitanskega cerkvenega sodišča v Mariboru na letnem srečanju. V uvodnem pozdravu se je nadškof zahvalil celjskemu škofu Stanislavu Lipovšku in soboškemu škofu Petru Štumpfu za prispevek, ki ga dajeta celjska in soboška škofija za rodovitno delo metropolitanskega cerkvenega sodišča. S pomočjo uslužbencev, ki prihajajo iz vseh treh škofij, se delo na cerkvenem sodišču lepo odvija v blagor vernikov celotne metropolije. Tako se uresničuje »salus animarum«, ki je najvišji zakon Cerkve (kan. 1752).

Priprava zaročencev na zakon in spremljanje mladoporočencev

Ob sprejemu uslužbencev metropolitanskega cerkvenega sodišča je nadškof metropolit v svojem govoru spomnil na posinodalno apostolsko spodbudo papeža Frančiška Radost ljubezni (RL) in nalogo, da je zdaj treba več pozornosti nameniti pripravi zaročencev na zakon in spremljanju mladoporočencev po poroki. To delo večinoma čaka župnike in krščanske skupnosti. Namen dobre priprave na zakon in spremljanje mladoporočencev je v tem, da se zaročencem pomaga sprejeti in živeti zakonsko zvezo, ki jo želijo obhajati, in to ne samo na veljavno, ampak tudi rodovitno, da bo obhajanje zakona postalo izraz njihove vere in ljubezni, ki traja do smrti. Nadškof je poudaril, da se zdaj zelo veliko pričakuje od sodnikov, ki se morajo zavedati »rahločutne naloge«, ki jim je zaupana z vodenjem pogovorov z ljudmi, »ki živijo v okoliščinah velikih slabosti« (RL 325), kot pravi papež Frančišek. Tudi oba škofa, iz Celja in Murske Sobote, sta se zahvalila sodnikom za njihovo nesebično služenje krajevni Cerkvi na metropolitanskem cerkvenem sodišču.

Prednostne naloge iz apostolske spodbudi Radost ljubezni

V nadaljevanju srečanja so se sodniki pogovarjali o opravljenem delu v preteklem koledarskem letu, oficial dr. Stanislav Slatinek pa je vsem udeležencem srečanja predstavil še nekatere prednostne naloge, ki jih lahko v apostolski spodbudi Radost ljubezni (RL) sodniki cerkvenega sodišča prepoznajo, kot posebej njim namenjene:

1. Apostolska spodbuda vabi vse (tudi sodnike) k »potrpežljivemu branju«. V pastorali je »nebrzdana želja po tem, da bi vse rešili s splošnimi predpisi« (RL 2). Papež pravi, da »vseh pastoralnih vprašanj ni mogoče reševati s posegi cerkvenega učiteljstva« (RL 3). Zato svetuje, da dokumenta ne bi brali »na dušek« (RL 7), ampak potrpežljivo.

2. Papež vabi duhovnike, da bi pri spremljanju družin iskali »novo, primernejšo govorico« (RL 281). Sodniki cerkvenega sodišča ugotavljamo, da pri svojem delu uporabljamo strokovno govorico, ki je mladi ljudje ne razumejo. Zato je velik izziv za uslužbence cerkvenega sodišča, da pri svojem delu iščemo načine, kako ljudem oznaniti vsebino kanonskega prava. Papež namreč pravi, da moramo najti »besede, ki bodo nagovorile mlade ljudi, da bodo z navdušenjem sprejeli izziv zakona« (RL 40).

3. Posebna prednostna naloga (za cerkvene sodnike) je opogumljati mlade ljudi za zakon in tiste, ki so poročeni, utrjevati v njihovi zvestobi. Sodniki smo pri svojem delu vedno izzvani, »da mladim predstavimo razloge za izbiro zakona« (RL 35). Papež pravi, da je danes »važnejše kot dušno pastirstvo neuspelih zakonov, prizadevanje, da bi utrjevali zakone in tako preprečevali njihov razpad« (RL 307).

4. Zelo pomembna naloga duhovnikov je »spremljanje in razločevanje in foro interno, da se ljudje zavedo svojega položaja pred Bogom«. Od spovednika se pričakuje drža »ponižnosti, obzirnosti in ljubezni do cerkvenega nauka« (RL 300). Sodnik pri svojem delu nenehno »razločuje« kot posameznik, ko presoja posamezne primere ničnosti in išče moralno gotovost. Vedno pa razločuje tudi v skupnosti, ko se zbere sodni zbor, da sprejme končno sodbo. Zato ugotavljamo, da je »pastoralno razločevanje« odgovorna naloga, ki zahteva potrpljenje, molitev, čas, pa tudi branje in posvetovanje. Zato so lahko duhovnikom v pastorali v veliko pomoč sodniki cerkvenega sodišča s svojimi izkušnjami.

5. Posebna naloga za cerkvene sodnike pa je tudi možnost, da pomagajo vernikom, ki so v vesti prepričani, da je njihov zakon ničen, da svoj primer vodijo v skrajšani obliki pred škofom. Za poznavanje tega je na voljo kar nekaj primerne literature. Prepričani smo, da bomo lahko s skupnimi močmi učinkovito pomagali ljudem »s težkim življenjem« (RL 310).

dr. Stanislav Slatinek, oficial