Uršula Ješe: Najpogostejši motiv, da se par odloči za posvojitev, je neplodnost. FOTO: Tatjana Splichal



Gotovo poznate primer, ko se slovenska starša po otroka odpravita daleč, vse do Rusije ali pa kar v Afriko. Občudujete njun pogum, ko se sprehajata z malčkom iz eksotične države in cenite njuno odprtost ... Ali pa za to odločitvijo slutite stisko, ki jo je povzročila nezmožnost, da bi postala biološka starša? Kaj pomeni posvojiti, kako do slovenskega otroka, kako dolgo je treba čakati, kaj je treba postoriti prej in kako parom pri tem pomagajo socialni delavci, smo povprašali Uršulo Ješe.

Uršula Ješe je socialna delavka, ki dela na področju rejništva in posvojitev na Centru za socialno delo (CSD) Ljubljana. Z otroki in mladostniki, ki so posvojeni ali dani v rejništvo, je delala v projektu Krila in v Kriznem centru v Radovljici. Deluje tudi kot zakonska in družinska terapevtka in piše doktorat o varni navezanosti v posvojiteljskih in rejniških družinah.

Kaj je najpogostejši motiv, da se par odloči za posvojitev?

Neplodnost. Pridejo pari s hrepenenjem po otroku, posvojitev pa po navadi ni prva rešitev, na katero pomislijo. Pogosto so že šli čez težke postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo.

Iz katerih drugih držav posvajajo otroke slovenski pari?

V večini iz Češke, Makedonije, Bolgarije in Madžarske, če govorimo o podpisnicah Haaške konvencije. Tu gre postopek prek našega ministrstva. Iz neevropskih držav pa še vedno iz Rusije, Gvineje Bissaua, Vietnama, Nepala. Slovenski pari, ki so v teh državah že posvojili, si izmenjujejo nasvete o posvojiteljskih agencijah.


Uršula Ješe: Notranjih posvojitev je pri nas malo, približno štiri na leto. FOTO: Tatjana Splichal


Kaj čaka par, ki bi se odločil za posvojitev?

Začnemo z uvodnim pogovorom na CSD, nato oddata vlogo, priložita življenjepis in dokumente. Preverimo, da izpolnjujeta zakonske pogoje, potem začnemo priprave. Moja naloga je, da sem odprta do njune poti, vrednot in izkušenj, da ju spoštujem in se lahko dotaknemo najglobljih točk njune poti. Po enem letu, ko zaključimo postopek, sta vpisana v bazo kot kandidata. V tem času imata pogovore z mano in psihologom, opravita tudi psihološke teste. Predstavim jima možnosti pri nas in po svetu. Marsikdaj mi rečejo: midva imava že vse rešeno, sva se že pogovarjala. Želijo si narediti vtis, da bi jih dobro ocenili. A mi moramo globlje. Neplodnost je zelo težka preizkušnja, otrok ne bo rešil njunega odnosa, ne bo obliž na rano. Če si nekaj zelo močno želita, potem začneta to idealizirati. Otrok pa ni nepopisan list papirja, ki bo izpolnil vsa njuna pričakovanja. Dotakniti se moramo tudi vseh postopkov biomedicinske pomoči, ki jih je bila deležna predvsem ženska, veliko ran pustijo in niso enostavni za njeno telo. Obdelati moramo vlogo, ki jo ima pri tem moški, ki naj ji bo v oporo. Počasi se pokaže njuna dinamika, kako sta spodobna držati skupaj, kako sprejemati preizkušnje v življenju.

Čas do posvojitve pa je različen, odvisno, kaj jima je namenjeno. Lahko se pojavi nekdo, ki bi dal otroka v posvojitev jutri, lahko pa še deset let ne bo nikogar. Notranjih posvojitev je pri nas malo, približno štiri na leto. Kandidatov pa veliko, več kot 500! Prej je bila čakalna vrsta, zdaj pa vsi kandidati padejo v »bazen« in mi iz njega izbiramo najbolj primerne posvojitelje za vsakega otroka.
_ _ _

*Celoten pogovor preberite v Naši družini (11/2021), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*