Ta sveža znanstvena monografija prinaša prvo obširno obravnavo literarnega bidermajerja na Slovenskem ob upoštevanju celotnega slovenskega pesništva Pesjakove za otroke in mladino, a pravzaprav tudi odrasle, s čimer na izviren način zapolnjuje zelo pomembno vrzel v obravnavi slovenskega literarnega življenja 19. stoletja.

Duhovno-patriotična različica otroškega pesniškega bidermajerja

V pesniškem opusu Luize Pesjakove (1828–1898) posebno pozornost zahtevajo njene slovenske pesmi za otroke in mladino.

Skoznje nas v knjigi popelje literarna zgodovinarka Urška Perenič, ki sploh prvič doslej pokaže, kako je Pesjakova s svojimi pesniškimi cvetkami za mlade, porojenimi iz pristnega občutenja materinskega poslanstva, narave in stvarstva, čemur se pridruži še patriotični element, v slovenskem slovstvenem razvoju (naj)globlje zasadila duhovno-patriotično različico otroškega pesniškega bidermajerja.

»Ta se zdi ob mogočnejšem koralnem grebenu, katerega ogrodje predstavlja mladoslovensko pripovedništvo druge polovice 19. stoletja, kot nekakšen osamelec sredi morja, in vendar dragoceno udejanjenje tistega srednjeevropskega meščanskega sloga, ki mu ne bomo rekli zapozneli, ampak preprosto in pogumno kar slovenski bidermajer.«

Bila je eno najbolj prepoznavnih nemško-slovenskih ženskih peres na Kranjskem

Luiza Pesjakova se je kot slovenska pesnica za otroke in mladino začela uveljavljati v srednji dobi svojega življenja, na vrhuncu osebne zrelosti, stara okrog štirideset let.

Dotlej ni bila povsem nepoznano ime na slovenskem literarnem prizorišču. Pesnila je že od rane mladosti in posebej intenzivno od 60. let 19. stoletja.

V slovensko literarno javnost je ob Bleiweisovi spodbudi stopila leta 1864 v Kmetijskih in rokodelskih novicah, ki so objavile njeno domnevno prvo slovensko pesmico Kar ljubim.

Vendar je v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko je začela s pesmimi in proznimi sestavki občutneje polniti strani več slovenskih periodičnih publikacij (med njimi Zvona in Ljubljanskega zvona) in v slovenščini objavljati knjige (tu bo osrednje mesto zavzel dnevniški roman Beatin dnevnik, prvi roman tega žanra pri nas, ki ga je spisala že leta 1882 in objavila leta 1887), postala eno najbolj prepoznavnih slovenskih, točneje, nemško-slovenskih ženskih peres na Kranjskem.

S tega stališča je krivica, ki ji jo bo pozneje storila domača literarna zgodovina, nedopustna, saj je svojčas spoštovano, priljubljeno in poznano avtorico izročila pozabi.

Barbara Celjska na ilustraciji Polone Kosec v slikanici.

Znanstvene in strokovne razprave objavlja v domačem in tujem tisku

Dr. Urška Perenič je izredna profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU.

Njeno raziskovalno težišče je na slovenski književnosti 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja, ob čemer veliko pozornost posveča pripovedništvu, čitalniški dramatiki ter slovensko-nemškemu avtorstvu.

Znanstvene in strokovne razprave objavlja v domačem in tujem tisku. Med njenimi zadnjimi knjigami, ki so v slovenski javnosti naletele na širok odmev, je znanstvena monografija Josip Jurčič. Pripovednik svojega in našega časa (Beletrina, 2021) ter znanstvenokritična izdaja prvega slovenskega družinskega romana v obliki dnevnika pisateljice Luize Pesjakove, katere največja poznavalka je.

Trenutno veliko energij namenja vodenju projekta Književna republika Borisa Pahorja, pri katerem se s skupino raziskovalcev z ZRC SAZU in v sodelovanju z Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani intenzivno lotevajo raziskovanja celotnega opusa in literarne zapuščine do nedavna najstarejšega živečega slovenskega tržaškega pisatelja Borisa Pahorja.

Mojiceja Bonte: Barbara Celjska

Celjska Mohorjeva družba je izdala otroško slikanico Mojiceja Bonte z naslovom Barbara Celjska in podnaslov Prelepa grofica in mogočna kraljica.

Pred mnogimi leti se je celjskemu grofu Hermanu rodila hči. »Deklica kot deklica,« je dejal njen oče. A nekoč nadvse radovedna grofična je postala prelepa grofica in mogočna trojna kraljica.

To je zgodba o Barbari Celjski, najvplivnejši in najbogatejši kraljici, ki se je kdaj rodila na slovenskih tleh.

Grofica in trojna kraljica Barbara Celjska (1391/92–1451) je bila najvplivnejša članica dinastije knezov Celjskih in najpomembnejša srednjeveška monarhinja.

V senci svojega slavnega soproga Sigismunda Luksemburškega se je skozi čas bolj kot njena resnična osebnost ohranil njen mitski lik, obdan z legendami in včasih tudi nelaskavimi lažmi.

Njena odločnost mnogim ni bila všeč, zato so jo očrnili

V slikanici spoznamo Barbaro kot radovedno deklico, ki proti družinskim pričakovanjem na vsakem koraku zbira znanje ter se razvije v sposobno in razgledano mlado dekle.

Skozi njeno vedoželjnost spoznamo značilnosti njenega časa, običajev, kulinarike, mode in bivanjske kulture.

Dogovorjeno poroko s kraljem Sigismundom Barbara sprejme z velikim vznemirjenjem, svojo trmo pa usmeri v učenje in obvladovanje izjemne vloge, ki jo prevzame.

A njena odločnost mnogim ni všeč. Zgodovina se ji je maščevala z govoricami, ki so jo po krivici slikale kot temačno osebnost.

Barbara Celjska že stoletja počiva v praški katedrali, njen duh pa se s pravljično vilo vedno znova vrača v rojstni kraj, na celjski Stari grad.

Tudi skozi to slikanico nam pripoveduje zgodbo vladarice, ki je doslej nismo zares poznali.

Njene zgodbe izhajajo iz bogatih pedagoških izkušenj

Mojiceja Bonte (1964) je magistrica bibliotekarstva, univerzitetna diplomirana kulturologinja, učiteljica, novinarka in pisateljica.

Napisala je več kot 150 otroških in mladinskih ter strokovnih knjig, ki so bile objavljene pri različnih slovenskih založbah.

Posebno pozornost namenja zgodbam za otroke s posebnimi potrebami ter tistim, ki imajo motnjo branja in pisanja – disleksijo.

Njene zgodbe izhajajo iz bogatih pedagoških izkušenj, bralci pa jo nagrajujejo z branjem ter jo uvrščajo med najbolj brane slovenske avtorje (v letu 2021 je zasedala 8. mesto po branosti knjig v slovenskih splošnih knjižnicah).

S svojimi zgodbami nam je približala tudi številne velike in znamenite Slovence: Jurija Vego, Primoža Trubarja, Daneta Zajca, Franceta Prešerna, Ivana Cankarja, Almo Karlin, Ivano Kobilca, Jožeta Plečnika, Janeza V. Valvazorja in Ignacija Knobleharja.

Pod okriljem Celjske Mohorjeve družbe nam je že predstavila Antona Martina Slomška.