Mineva tri leta, odkar ste odšli v Ugando. S sestrami ste prišle tako rekoč v nezgrajeno hišo. Kaj vas je vodilo v misijone?

Misijonski klic se je v meni po malem oglašal že od otroštva. Oče je bil tri leta frančiškanski misijonar, potem je spoznal, da to ni njegova pot. V družini je bilo misijonsko poslanstvo ves čas prisotno in sem bila na to zelo ponosna.

Zdelo se mi je, da je to nekaj zelo velikega in hkrati prevelikega zame. V študentskih letih sem želela v misijone kot prostovoljka, a zaradi vključenosti v številne dejavnosti v župniji ni bilo izvedljivo, da bi bila lahko en mesec odsotna.

Ko sem se odločala za redovništvo in sem rekla Jezusu, da želim hoditi za njim, sem se v nekem trenutku vprašala, ali ne bi namesto reda šolskih sester izbrala red sester FMM, katerih poslanstvo je bolj misijonarsko. 

Sestra Urša je v Ugando odšla 25. oktobra 2018. FOTO: Osebni arhiv.

Pa mi je Gospod jasno nakazal, da so šolske sestre prava izbira. Ob tem sem mislila, da sem z razmišljanjem o misijonih bolj kot ne zaključila, a sem se še kako motila.

Tik pred noviciatom mi je umrl oče, kar me je zelo prizadelo. Nekaj časa po njegovi smrti sem v noviciat dobila veliko poštno pošiljko. V kuverti mi je očetov prijatelj p. Felicijan Pevec, ki je skrbel za frančiškansko knjižnico v Novem mestu, poslal vse članke iz njihovih revij, prek katerih se je oče javljal iz misijonov. 

Želja je znova privrela na plan in me vznemirjala tudi na mesečnih duhovnih vajah, kjer sem naenkrat začutila mir in mi je Bog govoril: v polnosti živi, kjer si, če te bom potreboval, ti bom to jasno pokazal.

V času redovništva sem bila med drugim odgovorna za študentski dom v Mariboru. Po spletu naključij oz. Božji previdnosti smo z dekleti pripravljale duhovno-počitniški teden za otroke iz sirotišnice v Varešu. Ko smo delale z najbolj ubogimi, sem spet začutila močno željo po delu v misijonih in občutij nisem več potiskala na stran. Govorila sem s svojimi predstojnicami. 

Na nekem seminarju v Rimu decembra 2017 mi je naša vrhovna predstojnica mimogrede omenila, da sestre iz bosansko-hrvaške province ustanavljajo misijon v Ugandi. To me je tako prevzelo, da nisem več slišala, o čem je govorila, le vprašala sem jo, kateri jezik govorijo tam; odvrnila je, da angleščino. Ovira glede jezika je s tem padla. Proces dokončnega razločevanja pa je bil potem zelo kratek. 25. oktobra 2018 sem odšla v Ugando skupaj s še tremi sosestrami.

Kakšna je bila vaša predstava o Afriki prej in kako se je spremenila po nekaj mesecih bivanja v misijonu?

Vse predstave, s katerimi sem prišla, so se praktično sesule. Kar običajno je, da Gospod naredi čisto drugače, ampak trikrat bolje, kot bi bilo sicer. Afriko sem si predstavljala kot pustinjo, vse požgano, le kje kakšen grmiček. 

V resnici pa je naše območje na 1500 metrih nadmorske višine, tako rekoč v hribih. V deževnem obdobju je zelo zeleno, v sušnem pa seveda čisto suho. Okoli nas so hribi, zelo lepo je. Predstavljala sem si preprosto hišo iz blata, pričakala nas je velika, lepa hiša.

Kako poteka vaše delo, vaš vsakdan? Kaj je vaša vloga, kako spremljate te ljudi?

Ob sprotnem delu in pomoči imamo kar nekaj projektov. Skrbimo za bolne, ki jih je ogromno, saj so vse zdravstvene storitve plačljive. Veliko ljudi umira. Najdeš recimo otroka, ki se je opekel pred enim letom, pa je njegova rana še vedno vneta. Za bolnike poiščemo pomoč, če je potreben specialist, jih pošljemo v večje mesto.

Molitev rožnega venca v procesiji. FOTO: Osebni arhiv.

Velik projekt je šolanje otrok, čeprav same zaenkrat še nimamo šole. Celotno izobraževanje pri njih je plačljivo. Na vasi večina te možnosti nima. Če že, končajo osnovno šolo, srednja šola je praktično nedosegljiva. 

Vedno gremo tudi obiskat družine, da spoznamo razmere, spodbujamo starše, da tudi oni sodelujejo. Velikokrat za otroke skrbi le mama, očetje so bolj nefunkcionalni.

Problem pri nas je, ker ni veliko ponudb za delo. Večina se preživlja samo z delom na polju, ljudi je mnogo več, kot je zemlje. 

Smo zelo blizu Ruande in k nam še vedno prihajajo begunci. Domačinom dajemo, kolikor je le mogoče, možnost, da pridejo v misijon pomagat delat in tako zaslužijo plačilo. Vedno plačamo s hrano, saj tako vemo, da bo poskrbljeno za družine.

Ob sobotah imamo duhovno-ustvarjalna srečanja za skupino otrok. S skupnimi močmi smo z vaščani treh vasi uredili vodovod. Eden od projektov, ki ga je podprlo tudi Misijonsko središče Slovenije, je projekt z računalniki. Z mladimi odkrivamo lepoto košarke in druženja.

Ali v letih delovanja med domačini že opažate kakšne spremembe?

Če nihče drug, jih vidi Bog. Če samo pomislim na projekt z vodo, kako smo se na začetku borili. Želele smo, da to ni samo servisiranje, kjer mi vse plačamo in je to to. Želele smo jih vključiti, da so pomagali kopati jarke in nositi kamenje za zidanje izvira. 

Da bi začutili, da je to res njihovo in da morajo potem oni za to skrbeti. Sedaj pa so res veseli in hvaležni, da imajo vodo, in ponosni, da so oni pri tem sodelovali.

Sestra Urša svojo ljubezen do košarke širi med mlade v Ugandi. FOTO: Osebni arhiv.

Z mladimi radi igrate košarko, poleti ste bili v čast Tadeja Pogačarja odeti v rumene barve. Ste strastna športna privrženka?

Šport mi je bil od nekdaj zelo blizu, še posebej košarka, ki sem jo tudi trenirala. Prav tako sem veliko kolesarila, s Frančiškovo mladino in prijatelji smo jo vsako poletje vsaj za en teden kam mahnili s kolesi. Po Sloveniji in tudi drugod po svetu. Rada tudi bordam, morda bom imela še pred vrnitvijo v Afriko priložnost za to.

Ko sem se odločala za redovništvo, me je bilo strah, da bom morala opustiti svoja zanimanja, stvari, ki jih imam rada. Toda Gospod ničesar ne vzame.

Vse uporabi tebi v prid, kar se mi vedno znova potrjuje. Meni je npr. dal ljubezen do košarke, ki sem jo vedno lahko izkoristila na drugačen, obogaten način. Zdi se mi, da je šport lepa vstopna točka pri mladih, saj se iz tega sčasoma rodi nekaj več.

Prispevek je bil v celoti objavljen na spletni strani Aleteia Slovenija.