Uroš Urbanija: Novinarska svoboda je zdaj zagotovljena – za razliko od preteklih let. FOTO: Tatjana Splichal



Direktor Urada vlade za komuniciranje (UKOM) mag. Uroš Urbanija je človek, v katerega letijo številne »strele«, saj je pogosto postavljen v vlogo strelovoda v napetem odnosu med prevladujočimi mediji in izvršno oblastjo. Z njim se pogovarjamo o nekaterih projektih urada, o razvpitih »pritiskih« na medije, o mednarodni razsežnosti tega dogajanja …

Od dneva, ko smo se spomnili 30. obletnice plebiscita za samostojno Slovenijo, torej od 23. decembra 2020, UKOM vsak dan na vladnem spletnem portalu objavlja poročilo, ki ponuja vpogled v dogajanje na tisti dan pred 30 leti. Kako se je porodila ideja za ta projekt, kaj je njegov namen?

UKOM se na obeležitev 30-letnice državnosti intenzivno pripravlja že dalj časa. Prvi dogodek, ki smo ga izpeljali v tem okviru, je bila decembrska postavitev slovenske smreke sredi Vatikana – 30 metrov visoke smreke za 30 let države. Drugo zgodbo prav tako peljemo že dalj časa: na spletni strani smo postavili posebno rubriko Slovenija 30 let in v tem okviru objavljamo prispevke o tem, kaj točno se je dogajalo »na današnji dan« pred 30 leti. Številni zgodovinarji, ki sodelujejo v tem projektu, se poglabljajo v pisanje časopisov tedanjega časa, v prvi vrsti so to Delo, Dnevnik, Večer, prebirajo pa tudi druge publikacije, tudi zamejske, da vidijo, kako so poročali o takratnih dogodkih. Želimo namreč osvetliti dejansko stanje, predstaviti tudi čustva, ki so se takrat izražala v javnem prostoru, in mediji, zlasti dnevni, so za to seveda najbolj primeren vir. Po 30 letih se zgodovinski spomin malce izgublja, pozablja se, kako so stvari takrat dejansko tekle, kakšno je bilo ozračje tistega časa, kakšna je bila pozicija Slovenije znotraj Jugoslavije, pa tudi v okviru svetovnega dogajanja.

In kakšno sliko imate po prvem mesecu objav pred seboj? O času pred 30 leti na primer pogosto govorimo kot o času velike enotnosti. Pa je bil res?

Glejte, politika v takratni skupščini je bila razdeljena – na nek način zelo podobno, kot je razdeljena tudi danes. Na eni strani so bili nekateri, ki niso verjeli v projekt samostojne Slovenije – in to še po plebiscitu, ki so ga poskušali interpretirati, češ, saj ni bil mišljen kot začetek samostojne poti, kot odcepitev od Jugoslavije –, na drugi strani pa se jasno vidi želja številnih po samostojni Sloveniji, po neodvisni državi.

Do kdaj bo tekla ta dnevniška zgodba?

Do 30. obletnice mednarodnega priznanja Slovenije, torej do januarja 2022.

Snov za knjigo?

Zelo verjetno.

Glavni vir za posamezne mozaične kamenčke, ki skušajo sestaviti širšo podobo duha časa pred 30 leti, je torej dnevno časopisje.

Tako je.


Uroš Urbanija: Soočenje z resnico in vrnitev k temeljem novinarske etike je nujno za preživetje samega poklica. FOTO: Tatjana Splichal


Toda ti dnevniki so bili takrat posredno ali pa neposredno še vedno podaljšek reformirane partije. Kako se z današnje perspektive berejo njihovi prispevki?

Mogoče bo to, kar bom zdaj rekel, zvenelo absurdno, pa vendar: takratna medijska situacija je bila v nekaterih ozirih celo bolj pluralna, kot je današnja. Danes v vseh slovenskih dnevnih časopisih težko zaslediš pluralnost mnenj, različne poglede. V 90. letih pa je denimo osrednji časopis Delo imel skupino novinarjev okrog Danila Slivnika, Vinka Vasleta, ki so pisali tudi v nasprotju s pričakovanji tedanjega partijskega vodstva. To je vnašalo pluralnost, različnost. Danes take skupine novinarjev na ravni dnevnikov, ki bi poročala drugače od teženj prevladujočega toka, ni. Enako velja za televizijski prostor. Položaj je vsaj na ravni mainstream medijev slabši kot leta '90. Seveda pa so na drugi strani spremembe, ki so jih prinesle nove tehnologije, predvsem internet, kar je omogočilo nastanek novih medijev, ki v javni prostor prinašajo drugačnost. V tem smislu pa je današnje stanje neprimerno boljše kot tedanje.

Zanimivo je bilo brati poročilo o 21. februarju 1991, ki se dotika medijev samih, natančneje izbire novega vodstva nacionalne RTV hiše. Skupščina z Demosovo večino je za direktorja izbrala dr. Janeza Jerovška. Avtor poročila, kolega Tino Mamić, je opozoril na neko podrobnost: na tiskovni konferenci, kjer so bili kritični do novega vodstva RTV Slovenija, so za skupno mizo sedeli novinarji in opozicijski politiki in skupaj tolkli čez politične nasprotnike iz vrst Demosa. Očitno sploh niso skrivali svoje tesne povezanosti. Kaj to pove o tistih časih?

Pa saj ni treba spraševati, kaj to pove le o tistih časih, saj stvari na podoben način tečejo še danes. Geslo Smrt janšizmu je na velika vrata vstopilo v javni prostor s plakata, ki se je pojavil na seji programskega sveta RTV Slovenija. Potem se je to geslo začelo množično uporabljati v širšem političnem kontekstu. Takšni pozivi k smrti, k nasilnemu obračunu s posamezniki ali skupinami so deležni obrambe v opozicijskih vrstah, češ da v tem ni nič spornega. Še danes torej vidimo to tesno sodelovanje novinarjev in določenega dela politike.

Sami ste v prvi polovici 90. let že stopali po novinarski poti. Ali se morda spomnite lastnih želja in pričakovanj glede pluralizacije medijskega prostora?

Takrat smo gledali stvari precej optimistično. Na noge se je recimo postavljalo Radio Ognjišče, nastajali so še drugi novi mediji, ki so odpirali prostor. Morda takrat na sploh medijev nismo gledali s tako kritičnim očesom, tudi zato ne, ker o njih nismo poznali toliko informacij, kot jih poznamo danes. Na primer: zame je bilo šokantno spoznanje, da je bil odgovorni urednik Dela Mitja Meršol nekdanji udbovec. Si predstavljate? Nekdanji sodelavec tajne politične policije je vodil dnevnik, ki naj bi bil neodvisen, avtonomen, verodostojen … Upravičeno se zato sprašujemo, kakšne vse informacije smo dejansko dobivali v tistem času pod krinko neodvisnosti in profesionalnosti. Ko so prišle na dan še druge informacije, kdo je delal za koga, kako se je peljalo medijski posel, se je razblinil mit o prevladujočem slovenskem novinarstvu kot tistem poklicu, v katerem vsi, ki pišejo in govorijo, delajo v skladu z vsemi novinarskimi standardi in novinarsko etiko, da nepristransko iščejo resnico. To prepričevanje je padlo v prepad. In danes spremljamo le nadaljevanje takega ravnanja, to neverodostojno poročanje, odsotnost želje novinarjev, da bi iskali resnico. Pričakoval bi, da bi novinarji vedno bolj zagovarjali svoje poklicne standarde in se dosledno ogradili od neprofesionalnega poročanja posameznikov, ne pa da neprofesionalno poročanje in celo laži branijo.

Kakšna je v takih razmerah vloga vladnega urada, ki ga vodite? Kako kot človek, ki od znotraj pozna novinarsko in uredniško delo, vidite odnos med mediji in oblastjo, zlasti izvršno?

Zelo dobro razumem težnje novinarjev po zgodbah in popolnoma prav je, da novinarji gledajo pod prste ministrom, vladi, vsem politikom. Toda pri nas pogosto ne gre za to, da bi pri tem »gledanju pod prste« novinarji iskali resnico, temveč želijo z lažnivimi informacijami diskreditirati posameznike ali ustanove. Ne vprašajo se, ali nekdo dela dobro, ali dela optimalno, ali ne nazadnje dela v dobri veri, temveč poskušajo na vsak način diskreditirati vse, kar se dela. Poglejmo samo epidemijsko dogajanje. Kakršen koli ukrep se sprejme – vsi ukrepi pa se na vladni ravni sprejemajo s široko razpravo z različnimi strokovnjaki –, v osrednjih medijih najdejo vsaj enega »strokovnjaka«, ki bo temu ukrepu nasprotoval, pa če je v tem nasprotovanju še tako osamljen in nerazumen. Gre samo za to, da se ukrepom a priori nasprotuje. To niso nedolžne stvari, pravzaprav so celo tragične. Sistematično se brez razumnih argumentov zbuja dvom, ki ni brez konkretnih posledic za življenje ljudi. Spomnimo se samo polemik okoli nošenja mask, pa je to najbolj preprost in mil ukrep za preprečevanje širjenja okužbe. Zbujanje dvoma, ali je to potrebno ali ne, ali pa celo nasprotovanje nošenju mask od politikov je bilo popolnoma nerazumno. Tu ni šlo za nikakršne politične odločitve, temveč za vprašanje zdravja – in pri takih vprašanjih bi pričakoval razum na vseh straneh. Pa je to le en primer …


Uroš Urbanija: Po 30 letih se zgodovinski spomin malce izgublja, pozablja se, kako so stvari takrat dejansko tekle, kakšno je bilo ozračje tistega časa, kakšna je bila pozicija Slovenije znotraj Jugoslavije, pa tudi v okviru svetovnega dogajanja. FOTO: Tatjana Splichal


Do takšnih in podobnih medijskih ravnanj ste torej odkrito kritični. Takšno držo pa novinarji in uredniki praviloma razumejo ali vsaj poskušajo predstaviti kot obliko oblastnega pritiska na medijsko svobodo, avtonomijo. Ali nanje res pritiskate?

Takšna interpretacija je skregana z zdravo pametjo. Najprej: svoboda govora velja za vse – za medije in za tiste, ki jih mediji kritizirajo. »Pritiskanje« na medije pa je nekaj čisto drugega. Naj spomnim: pred nekaj meseci je 22 odgovornih urednikov, večinoma iz nacionalne radiotelevizije in Slovenske tiskovne agencije, podpisalo peticijo s trditvijo, da vladni predstavniki tedensko pritiskajo na posamezne novinarje ali neposredno nanje. Sam sem poslal dopis generalnemu direktorju RTV Slovenija in direktorju STA in ju prosil za poimenski seznam politikov, uradnikov, vladnih predstavnikov, ki so kakor koli pritiskali na novinarje ali urednike z namenom, da bi želeli doseči objavo ali neobjavo neke zgodbe. Odgovora ni bilo. In ga tudi ni moglo biti. Ker teh pritiskov pod to vlado ni. Nihče se ne vtika v vsebine medijev v smislu: to lahko objavite, tega ne smete. Novinarska svoboda je zdaj zagotovljena – za razliko od preteklih let.

Ste lahko konkretni?

Naj opozorim na zgodbo nekdanjega odgovornega urednika STA Boruta Meška. Na tem položaju je bil v letih 2008–2009. Ko je sedanji direktor STA Bojan Veselinovič leta 2009 prišel na položaj, na katerem je še danes, je Meška, ki je bil takrat na smrt bolan, na bolniški, odpustil. Zakaj? Ker se Meško z njim ni strinjal glede posameznih vsebinskih vprašanj. Preden ga je odpustil, je nad njim izvajal hude psihične pritiske, se vtikal v vsebino, zahteval dnevna – ali pa celo dvakrat na dan – poročila o njegovem uredniškem delu. To pa je bil resničen, nedopusten, nesprejemljiv in etično skrajno zavržen pritisk. Pa saj za podobne zgodbe ni treba iti daleč v preteklost. Na TV Slovenija je kot urednik »odletel« Igor Pirkovič zaradi objave intervjuja s hrvaškim glasbenikom. Celo odgovorna urednica informativnega programa je morala odstopiti zaradi istega intervjuja. Korekten intervju, ki pa ni bil povšeči tedanji vladajoči politiki. In to so pritiski, ki jih novinar še kako konkretno občuti: ko ga odstavijo, odpustijo, mu grozijo s finančnimi sankcijami. Ko sva pri finančnih pritiskih: prejšnji predsednik vlade je pisal vsem državnim podjetjem, kje smejo oglaševati in kje ne. Kritična opozorila na očitne medijske laži pa pač niso pritisk, temveč je to celo dolžnost, da se prepreči širjenje fake news, lažnih novic. Kdor argumentirano razkrinkavanje medijskih laži interpretira kot »blatenje« medijev, očitno dopušča, da novinarski standardi še bolj padajo, kot so že padli. S tem ne škoduje le javnosti, temveč celotnemu novinarskemu poklicu.

V času, ko je Meško doživljal Veselinovičeve pritiske, ste bili vi Meškov pomočnik in, kolikor vem, se je marsikaj »prelilo« tudi na vas. No, z STA ste odšli za odgovornega urednika Multimedijskega centra RTV Slovenija, kjer ste bili v letih 2010–2012. Če se prav spomnim, je bilo vaše uredniško delo na nacionalkinem spletnem portalu prav tako povezano s pritiski – tudi iz vrst novinarskih kolegov. Kako torej iz lastne izkušenj tehtate, kaj je in kaj ni pritisk na novinarje, urednike, medije?

Res je bil to čas velikih pritiskov … Zgolj en primer: ko sem na MMC objavil gloso Vinka Vasleta, sem dobil dopis tedanjega direktorja Radia Slovenija Miha Lamprehta, češ, kaj se vendar gremo, da je objava Vasletove glose nedopustna. Šlo je torej za neposredno vmešavanje direktorja v vsebinsko področje, v konkretno uredniško pristojnost. Še danes so na voljo elektronska sporočila, ki to dokazujejo. Nič drugače ni pred tem na STA ravnal direktor Veselinovič. Še vedno so na voljo njegovi dopisi o tem, zakaj se o nečem je poročalo in zakaj se o nečem ni poročalo, pa tega kot direktor ne bi smel, ker gre tu za uredniško avtonomijo, ki je imajo danes polna usta.

Toda tezi o oblastnih pritiskih in podrejanju medijev, zlasti tistih s statusom javnih zavodov, kot sta RTV Slovenija in STA, ta čas na veliko prikimavajo tuji mediji. In od tam se takšne interpretacije ojačane vračajo v slovenski medijski prostor. Kako presojate tovrstno »internacionalizacijo«?

Deja vu. Vse to smo videli že pred prvim slovenskim predsedovanjem Svetu Evropske zveze. Spomnite se »peticije 571«, ko so novinarke Cicibana zatrjevale, da predsednik vlade pritiska nanje. Podobna zgodba se poskuša zdaj na podoben način znova lansirati, a po mojem prepričanju je vsaj za slovensko javnost tak poskus prepoznan kot absurden. Tujim novinarjem pa lahko njihovi slovenski kolegi povedo marsikaj, ker novinarji danes prepogosto ne funkcionirajo več tako, kot so morda še ne tako dolgo nazaj: da so prišli v državo, o kateri so poročali, na kraju samem pregledali zadeve, jih raziskali, poskušali pogledati nanje z več zornih kotov. Danes po pravilu tuji novinarji in uredniki povzamejo le to, kar jim povedo slovenski kolegi – ti pa jim lahko zato povedo praktično vse, saj jim ni treba skrbeti, da bi njihova dramatična stališča kdo podrobno preverjal. In potem se tudi poročila v tujih medijih res slišijo in berejo zelo dramatično. Ko pa te članke prevedemo za slovensko javnost, se lahko vsak normalen državljan in seveda tudi novinar lahko le sprašuje: ali je to res?! Najbrž ste imeli glede poročil v tujih medijih v mislih tudi zadnji primer prispevka na spletnem časopisu Politico. Seveda govori o strahotnih pritiskih, viri za to pa so anonimni, kar je skregano z novinarsko etiko. Srečujem se z res veliko slovenskih novinarjev. Sistematično jih, tudi kot nekdanji kolega, sprašujem, ali so res deležni pritiskov. Vedno dobim isti odgovor: ne. Sprašujem, ali se zaradi kogar koli na vladni strani samocenzurirajo. Odgovor je enak: ne. Ko torej članke, kot ga je objavil Politico, postaviš v slovensko realnost, so evidentne zlorabe, manipulacije, ki jih nekateri z očitno željo, da bi oblatili Slovenijo, »prodajajo« tujim kolegom.


Uroš Urbanija: Pozivi k smrti, k nasilnemu obračunu s posamezniki ali skupinami so deležni obrambe v opozicijskih vrstah, češ da v tem ni nič spornega. FOTO: Tatjana Splichal


A hkrati je očitno, da dosegajo želeni učinek in to »seme« pada na plodna tla tudi v političnem prostoru, recimo v Evropskem parlamentu, v Evropski komisiji. Kaj lahko UKOM naredi za stvarnejše obveščanje evropske splošne in politične javnosti? Vemo sicer, da je vaš urad novinarka portala Politico prosila za pojasnila, a so se vaši odgovori v prispevku znašli le v komaj zaznavnih drobcih.

Naša naloga in dolžnost je, da se vedno odzovemo, da vedno informiramo o dejanskem stanju – ne glede na to, koliko naše odgovore in argumente povzamejo. Sam pa popolnoma podpiram pobudo, ki sta jo javno izrazila podpredsednika vlade Matej Tonin in Zdravko Počivavšek, in sicer, naj pride v Slovenijo delegacija Evropske komisije in Evropskega parlamenta ter temeljito pregleda dejansko stanje. Če bodo pregledali sedemdnevno poročanje katerega koli tedna po 13. marcu 2020 /ko je nastopila sedanja vlada; op. B. Š./ v osrednjih poročilih glavnih televizijskih hiš, če bodo pregledali poročanje dnevnih časopisov, bo slika takoj kristalno jasna: koliko se poroča, kako se poroča, ali lahko iz teh poročil sklepamo o kakršni koli cenzuri ali samocenzuri. Naj torej pregledajo dejansko poročanje. Seveda je problem jezik, saj večina evropskih politikov ne more spremljati naših programov in tiska, a z dobrimi prevajalci lahko premostimo to oviro. Še bolj natančno sliko pa bi dobili, če bi poleg poročanja zadnjega leta dni temeljito analizirali medijsko poročanje enega poljubno izbranega tedna za časa vlade Marjana Šarca. Saj se najbrž spomnite, kako so takrat zvenela poročila o delovanju vlade, kakšni so bili takrat komentarji o »Luki Dončiću slovenske politike«. Kaj pa če so bili takšni komentarji, tedanje skrajno naklonjeno poročanje posledica cenzure in samocenzure?

Najbrž bi bil tak obisk pri nas res smiseln, a ta čas bolj kaže, da vas vabijo na pogovore v tujino. Menda ste te dni od evropske poslanke Sophie In't Velt, ki vodi skupino za spremljanje spoštovanja demokracije, vladavine prava in temeljnih pravic v okviru odbora Evropskega parlamenta za državljanske pravice, pravosodje in notranje zadeve, tudi vi osebno dobili vabilo, da predvidoma marca pridete v Bruselj in predstavite svoj pogled na slovenske medijske peripetije. Se boste vabilu odzvali?

Vabila še nisem prejel /pogovor je bil posnet v sredo, 24. februarja; dan pozneje je bilo jasno, da nizozemska liberalka slovenske vladne predstavnike vabi k udeležbi pri virtualnem pogovoru; op. B. Š./, zato še ne vem, o čem, kako, s kom se bomo pogovarjali. Tak pogovor je smiseln, če bo omogočal, da pregledamo dejstva. Ni dovolj, kar jaz rečem, kar morda kdo drug reče. Iskati je treba resnico, to pa je mogoče le, če se pregleda dejansko poročanje.

Medijske analize sicer, kolikor vem, že pripravljate, tudi v sodelovanju s Fakulteto za medije.

To pripravlja Ministrstvo za kulturo, ki pokriva medijsko področje. Ta analiza bo tudi javno predstavljena. Sicer pa na UKOM dnevno spremljamo in analiziramo poročanje o najrazličnejših temah. Vzemimo denimo oddajo Tarča na TV Slovenija. Če jo spremljate od 13. marca 2020 do danes, boste našli morda dve oddaji, ki nista direktno napadali, če tudi sam uporabim ta čas tako priljubljen medijski izraz, sedanje vlade – včasih tudi s skrajno neetničnim metodami. Spomnite se, kako so po prvem epidemijskem valu obtoževali zdravnike in vlado za smrti starostnikov v domovih za starejše, kjer naj bi obstajali celo nekakšni »seznami smrti«.

Ali imate na UKOM morda podatek, koliko tujih dopisnikov ima domicil v Ljubljani ali pa vsaj v Zagrebu, če poročajo o nekoliko širši regiji? Najbrž se marsikdo še spomni, kakšni poznavalci regije so bili nekoč denimo poročevalci Frankfurter allgemeine Zeitung …

Tega ni več. Informacije, ki jih o Sloveniji prinašajo glavne tiskovne agencije, pišejo slovenski novinarji. Da pa bi posamezni časopisi imeli pri nas dopisnike, tega praktično ni. Tuji novinarji so o dogajanju v Sloveniji večinoma informirani prek Društva novinarjev Slovenije in prek posameznikov, ki z njimi sodelujejo.

Če si dovolim komentar in se z njim vrnem na začetek pogovora: Morda pa bo prav celovita razgrnitev stanja slovenske medijske pokrajine pred zunanjimi opazovalci poskrbela za »pritisk«, ki bo, če bomo v novinarskih vrstah dovolj samokritični, prinesel večjo pluralnost in manjšo pristranskost, kar smo si vsi, ko smo na medijsko področje tako ali drugače stopali pred 30 leti, obetali.

Vsaka poglobljena raziskava medijskih razmer je vedno dobra – seveda najprej za stanje demokracije, hkrati pa tudi za sam novinarski poklic. Prepričevanje samega sebe, kako je vse v redu, kot se pogosto dogaja v novinarskih vrstah, ko drug drugega hvalijo in se vzajemno navajajo kot najboljše novinarje, ne vodi nikamor. Za primer: Delov novinar je prispevek za portal Politico na vse pretege hvalil kot izjemen profesionalni dosežek – hvaljenje evidentnih laži, ki pelje le proti novemu poklicnemu dnu. Soočenje z resnico in vrnitev k temeljem novinarske etike je nujno za preživetje samega poklica.
_ _ _

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*