Kako odgovarja na očitke, kako vodi komunikacijo z zaposlenimi, na kaj je na TV Slovenija ponosen, kako zaustaviti beg novinarjev na komercialne televizije, kakšne bodo sankcije za kršenje zakonov in pravil v tej hiši, je TV Slovenija po dveh mesecih kaj bolj pluralna? In, seveda, kako komentira današnjo opozorilno stavko zaposlenih? Na ta vprašanja je v pogovoru za spletno Družino odgovarjal Uroš Urbanija in hkrati ocenil nekatere programske vsebine in novosti.

Odgovarjal je direktor TV Slovenija mag. Uroš Urbanija.

V kakšni kondiciji je bila TV Slovenija, ko ste pred skoraj natanko dvema mesecema prevzeli njeno vodenje?

RTV Slovenija trenutno ni v zavidljivem položaju. Imamo notranje težave, ki jih moramo sami rešiti, še hujše so zunanje težave – mislim zlasti na poskuse trenutne vlade, da bi prevzela popoln nadzor nad RTV. Spomnite se: ob 100 dneh vlade je premier Robert Golob izjavil, da je edina stvar, ki je še niso uspeli zavzeti, RTV, in da je to njegova največja bolečina. Brutalnost in iskrenost predsednika vlade v želji, da prevzame nadzor nad RTV, je nepredstavljiva za demokratičen svet. S tem se moramo resno soočiti. V proceduri je tudi potrditev novele zakona o RTV, ki predvideva totalni prevzem vladajočih nad to hišo. To je ena ključnih zadev, kam se bo Slovenija obrnila v prihodnje. Ali želimo iti v smeri Putinovih medijev, kjer ima ruski predsednik popoln nadzor nad mediji, ali pa v smeri demokratičnega zahoda.

Od vašega nastopa direktorske funkcije do danes ne potihnejo očitki dela slovenske javnosti, tudi zaposlenih na RTV, da ste bili politično nastavljeni od ene politične opcije oziroma stranke. Razčistiva enkrat za vselej: je bilo vaše imenovanje politično?

Procedura za imenovanje direktorja v zadnjih 15 letih je enaka, identična je bila tudi za moje imenovanje. Izpolnjevati sem moral vse zahtevane strokovne kriterije in prek tega prišel do te funkcije. Kako nekateri to jemljejo, ali so bili zadnjih 15 let vsi direktorji imenovani politično ali nepolitično, je popolnoma irelevantno, ker je to del političnega diskurza. Je pa v tem programskem svetu po dolgem času predsednik, ki ni politično angažirana oseba. Spomnite se: nekdanji predsednik programskega sveta je bil vidni član SD, še pred tem je bil to Jernej Pikalo, nekdanji minister iz kvote SD, nenazadnje je bil na čelu programskega sveta tudi Janez Kocijančič. Torej izjemno politično angažirane osebe, ki so potrjevale ali razreševale direktorje. Neka razlika in korak naprej torej je, kar se tiče tega programskega sveta in tovrstnih bolj ali manj bizarnih očitkov o političnem angažmaju tega ali onega.

Uroš Urbanija: Največ energije in časa je treba vlagati v razumevanje vseh zaposlenih, da smo tu zaradi javnosti, da javnosti odgovarjamo in da moramo zato delati skrajno profesionalno. Osebne težave, pogledi nimajo mesta v programu javne televizije. FOTO: Siniša Kanižaj

Torej z vašim imenovanjem in z novo sestavo programskega sveta ni prišlo do političnega prevzema te hiše, kot vam prav tako očitajo?

Tovrstni očitki so absurdni. Programski svet – enako kot prejšnje – imenuje državni zbor, sestava pa odslikava tudi pluralnost slovenske družbe, ker so predlagatelji posameznih članov programskega sveta različne organizacije, društva, navsezadnje tudi politične stranke. Če želimo dobiti najbolj pristno odslikavo slovenske družbe, jo težko dobimo drugače kot prek državnega zbora, kjer je slika točno taka, kakršno dobimo na volitvah.

Glavnina zaposlenih, mislim zlasti na novinarje, vam je že ob imenovanju odrekla podporo. Kako je delati v takšnih razmerah, takšnem kolektivu? Je sploh mogoče kaj premakniti, spremeniti?

Delno se stvari premikajo. Drugo vprašanje pa je, ali v tej hiši vsi dejansko opravljajo službo novinarja in tudi delajo kot novinarji, ali pa so sicer res zaposleni na delovnih mestih novinarja, v resnici pa svoje delo razumejo kot politični aktivizem in politični angažma. In so brezkompromisni, kar se tiče manipuliranja, zavajanja javnosti in, če sem povsem iskren, tudi laganja. Glede na delovnopravno zakonodajo se moramo ukvarjati tudi s takimi primeri, želim si, da bi bilo tega čedalje manj in da bi vsi razumeli, kaj pravzaprav je novinarstvo. Novinarstvo na eni strani in politični angažma oziroma aktivizem na drugi ne bi smela imeti enačaja med seboj. Žal pa tega nekateri ne razumejo.

Za vse veljajo enaka pravila. In če kdo misli, da so v tej hiši nekateri več kot drugi, se krepko moti. Dokler bom jaz direktor, bom vztrajal na stališčih, da tako nagrade kot sankcije in disciplinski ukrepi veljajo enako za ene, druge in tretje.

Kako je s komunikacijo z zaposlenimi? Človek večkrat dobi občutek, da zlasti novinarji z vami komunicirajo prek medijev.

Na dnevni ravni imam na desetine sestankov domala z vsemi. Pogovarjal sem se z novinarji najbolj izpostavljene notranjepolitične redakcije, pa tudi zunanjepolitične. Čeprav je včasih v javnosti videti drugače, so bili tovrstna komunikacija in sestanki, ki sem jih imel z vsemi vpletenimi, večinoma zelo konstruktivni. V hiši so določeni problemi, ki se vlečejo že desetletja in marsikoga zelo motijo, a se iz različnih razlogov ni ničesar premaknilo. Ko se pogovarjamo, si moram tudi jaz priznati, da je določene stvari treba premakniti. To je skupna točka, iz katere lahko izhajamo oboji in okrog katere se vsaj približno strinjamo.

Ob nastopu funkcije ste dejali, da mora RTV odsevati ne zgolj enega dela svetovnonazorskega razmišljanja, temveč se mora v njej najti sleherni državljan. Je danes, po dveh mesecih vašega vodenja, RTV že kaj bliže temu cilju?

RTV je zelo velik sistem s skoraj 2200 zaposlenimi in v takem sistemu kar koli premakniti zahteva daljši čas. Dostikrat primerjam televizijo s tankerjem, z veliko ladjo: vsak premik mora biti zelo premišljen in vsekakor ne nekaj hitrega. Delamo sistem postopnih korakov, kako narediti televizijo takšno, da bo odsevala pluralnost, ki sicer obstaja v družbi. Trudimo se, nekaj smo že spremenili, nekaj uredili. Seveda pa je glavna poanta in glavno sporočilo mojega prihoda na RTV, da so časi, ko je tukaj vladala cenzura, časi, ko so bili dobrodošli samo določeni sogovorniki, drugi pa so bili tako rekoč na seznamih prepovedanih gostov, minili. Vsi so dobrodošli, vsak državljan ima pravico sodelovati v javnem diskurzu, ki poteka prek RTV.

Programski svet – enako kot prejšnje – imenuje državni zbor, sestava pa odslikava tudi pluralnost slovenske družbe, ker so predlagatelji posameznih članov programskega sveta različne organizacije, društva, navsezadnje tudi politične stranke.

Poiščiva dobro na TV Slovenija. Na kaj ste kot direktor lahko ponosni?

Poglejte nekaj dni nazaj, kako je TV Slovenija pokrila pogreb kraljice Elizabete II. To je bilo vrhunsko pokrivanje, ki ga je zmožna samo nacionalna televizija, in mislim, da so tudi gledalci to prepoznali, kajti velika večina v Sloveniji je te slovesnosti gledala zgolj prek nacionalne televizije.

Sta dve novi oddaji informativnega programa, Panorama in Pirkovičeva Arena, upravičili uvrstitev v programsko shemo in ali pripomoreta k uravnoteženju programa?

Ravno zadnja Arena (18. septembra o /de/politizaciji RTV) kaže, da je bila odločitev vodstva za umestitev te oddaje v termine, kot so, pravilna. Dosegla je eno višjih gledanosti, bila je izjemno odmevna in pričakujem, da bo ta odmevnost in polemičnost oddaje ostala še naprej tako prisotna pri slovenskih gledalcih. Oddaja je nujno potrebna, saj odpira nekatere teme, ki so bile tukaj tabu ali pa se jih je včasih zelo prirejeno ali prikrojeno pokrivalo.

Pričakujem, da bo v prihodnjem letu prenos maše prek nacionalne televizije zagotovljen vsako nedeljo.

Pa Panorama?

Panorama je del širše zasnove, kako narediti trdno programsko shemo 2. programa TV Slovenija, ki sicer pokriva šport, toda trdne programske sheme, da bi gledalec vedel, kaj dobi ob kateri uri, pa ni. Panorama je torej prvi kamenček v mozaiku, kako postaviti 2. program TV Slovenija kot enakovreden ali konkurenčen vsem drugim televizijskim programom v Sloveniji.

Okoli Studia City je pred volitvami vršalo, zdaj pa je vse tiho. Kakšna je usoda te oddaje, jo bo še videti na zaslonih?

Na temo Studia City smo imeli več pogovorov, ali ga ohraniti, spremeniti ali postaviti povsem nov koncept oddaje. Znotraj uredništva potekajo intenzivne debate, kaj pravzaprav dati. Vrnili smo se tudi k začetkom Studia City, ki je v 90. letih pomenil neko avantgardo, dodano vrednost, nekaj modernega. Če izhajamo iz začetkov in tega, kaj je bilo v osnovi bistvo Studia City, lahko razmišljamo tudi, kakšno oddajo TV Slovenija zdaj potrebuje oziroma je nima. Morda bi bilo s tega vidika dobro razviti tovrstno oddajo.

Razmišljati moramo širše: ali je trenutna dopisniška mreža optimalna ali bi nujno morali odpreti kakšna dopisništva tam, od koder Slovenci pravzaprav ne dobivamo informacij.

Završalo pa je tudi, ko se je kot ime novega voditelja Odmevov pojavil Luka Svetina, ki je prej delal na Nova24TV, zdaj pa na Domovini, zaradi česar ga del javnosti demonizira. Katere kvalitete ste našli v Luku, da je primeren za voditelja Odmevov?

Izjemno sem vesel, da je Luka Svetina prišel k nam. S tem smo obrnili tudi trend odhajanja novinarjev z nacionalne televizije na komercialne, tokrat pa smo nekoga, ki je uveljavljen, prepoznaven, priljubljen med gledalci, uspeli dobiti k nam. To je en vidik. Drugi pa: TV Slovenija mora odpirati prostor in dovoliti, da se v njenih programih soočajo najrazličnejše ideje, in Luka lahko s svojim profesionalnim odnosom do novinarstva v veliki meri pripomore k uresničevanju te ideje.

Mimogrede ste omenili večno problematiko bega novinarjev z RTV, ki ni problem le v tem mandatu, temveč se vleče že dolgo. Ali je možno ta odtok zlasti mladih novinarjev, ki jih je ta hiša ustvarila in izbrusila, omejiti?

Kar se je v zadnjih 10 letih dogajalo v tej hiši, je težko komentirati. Spomnite se pritiskov v preteklosti, ko se je odstavljalo tudi odgovorno urednico zaradi objave nekega intervjuja. Pritiski, ki so obstajali v hiši, in poskusi cenzure so v popolnem nasprotju z idejami svobodnega novinarstva. In verjamem, da je marsikateri novinar, ki je prišel v to hišo in bil deležen tovrstnih pritiskov in kaosa pri organizaciji dela, hitro našel boljše in svobodnejše priložnosti v drugih medijih.

Pritiski, ki so obstajali v hiši, in poskusi cenzure so v popolnem nasprotju z idejami svobodnega novinarstva. In verjamem, da je marsikateri novinar, ki je prišel v to hišo in bil deležen tovrstnih pritiskov in kaosa pri organizaciji dela, hitro našel boljše in svobodnejše priložnosti v drugih medijih.

Krčenje dopisniške mreže se, kljub racionalizaciji stroškov, zdi strel v koleno. Če je kaj konkurenčna prednost informativnega programa TV Slovenija, so to dopisniki. Se vi strinjate s predlogom o krčenju dopisniške mreže in ukinjanju dopisniških mest?

Zagotovo ne. Toda tu je več faktorjev. Ponekod dopisnike imamo, žal pa mi je, da jih nimamo v Londonu, Afriki, Južni Ameriki – tamkajšnje dogajanje bi bilo za slovenskega gledalca zelo zanimivo. Morda bi dopisnik celo več prispeval in prišel do boljših informacij denimo v Afriki kot v političnih centrih, kjer je tako ali tako ogromno novic najti prek svetovnih agencij. Razmišljati moramo širše: ali je trenutna dopisniška mreža optimalna ali bi nujno morali odpreti kakšna dopisništva tam, od koder Slovenci pravzaprav ne dobivamo informacij. Ne moremo vztrajati na nekih okostenelih dopisniških pozicijah, ki morajo ostati. Hkrati me žalosti, da imamo v Ukrajini vojno, RTV Slovenija pa nima enega dopisnika, ki bi jo pokrival iz Kijeva. Hrvaška nacionalna televizija ima tri ekipe, ki pokrivajo to vojno. Ob množici novinarjev zunanjepolitičnega uredništva RTV Slovenija je to zares žalostno. Če govorimo o krčenju, se najprej vprašajmo, zakaj nihče noče iti v Kijev. Včasih se mi zdi, da je lepo biti zunanjepolitični novinar tu v Ljubljani, malo težje pa tam, kjer se stvari dogajajo. Da pa ne bom le o negativnih plateh. Na drugi strani smo imeli nedavno poročevalca iz Londona – videli ste odzivnost naše hiše, ki je poslala dopisnika tja in je enajst dni pokrival vse dogodke okrog kraljičinega pogreba. Pričakoval bi več takega angažmaja vseh novinarjev zunanjepolitičnega uredništva.

Uroš Urbanija: Novinarstvo na eni strani in politični angažma oziroma aktivizem na drugi ne bi smela imeti enačaja med seboj. Žal pa tega nekateri ne razumejo. FOTO: Siniša Kanižaj

Slovence je septembra spet povezal šport, vsa nacija je dihala z odbojkarji in košarkarji, toda obeh prvenstev si na TV Slovenija spet ni bilo možno ogledati. Se v prihodnje na tem področju lahko kaj spremeni?

S podobnimi težavami se ukvarjajo vse nacionalne televizije, ne le po Balkanu, ampak tudi drugod. Včasih je veljalo, da se športne pravice prodajajo po državah, in kot glavni medij je bila običajno nacionalna televizija. Zdaj je vse manj tako. Športne pravice se prodajajo po regijah, po celotnem Balkanu, in posamezna nacionalna televizija ni niti konkurenčna ponudbam neke širše komercialne mreže, ki pokriva ves Balkan, da bi lahko nastopila za nakupe teh pravic. Je pa to precej tragično. Če kaj, bi morala biti ravno nacionalna televizija tista, ki pokriva največ športnih dogodkov in prireditev, zlasti največjih. Ker ljudje plačujejo prispevek v veliki meri tudi zaradi izjemno kakovostnih športnih prenosov, ki jih nacionalna televizija opravlja. Moja želja, ki sem jo tudi že predlagal, je povezovanje vseh nacionalnih televizij v določeni regiji in skupno nastopanje pri nakupu pravic posameznih športnih prireditev. Ali bo to izvedljivo ali ne, pa ni samo v rokah RTV, ampak tudi ostalih igralcev.

Seveda ne morem mimo vprašanja o verskem programu: kako kakovosten je?

Verski program bo doživel verjetno največje spremembe v programsko-produkcijskem načrtu za leto 2023. V planu za letos je bilo 18 prenosov bogoslužij, nedeljskih maš. Po mojih podatkih so to zelo gledane vsebine, veliko ljudi spremlja maše in mi ni bilo povsem jasno, zakaj tega ne počnemo vsako nedeljo. Pričakujem, da bo v prihodnjem letu prenos maše prek nacionalne televizije zagotovljen vsako nedeljo. Tudi to je poslanstvo nacionalne televizije, da se ljudem, ki se verjetno ne morejo fizično udeležiti maše in jo zato spremljajo prek zaslonov, to omogoči.

RTV Slovenija trenutno ni v zavidljivem položaju. Imamo notranje težave, ki jih moramo sami rešiti, še hujše so zunanje težave – mislim zlasti na poskuse trenutne vlade, da bi prevzela popoln nadzor nad RTV.

Kako vi gledate na novelo zakona o RTV, kakšen vpliv ima na delo na televiziji? Ali podpirate pobudo za referendum?

Novela pravzaprav ne rešuje ničesar. Ne rešuje vprašanja financiranja, ki je v tem trenutku ključno. Samo stroški elektrike naj bi predvidoma z letošnjih 3 milijonov prihodnje leto skočili na 11 milijonov evrov. To je tudi za nacionalno televizijo katastrofa. Če bi želeli z obstoječim modelom financiranja ohraniti hišo, bi morali odpustiti skoraj 300 zaposlenih, kar pa ni želja nikogar. Dobra plat tega zakona je, da je predsednik vlade napovedal, da kakor hitro bo zakon stopil v veljavo, ko bo torej po njegovem izvedena »depolitizacija« oziroma ko bo popolnoma prevzel nadzor nad RTV, bo uredil tudi financiranje. Če prav razumem, bo končno dvignil prispevek. Korektno in pošteno bi bilo, da to stori nemudoma, ne pa da se špekulira, kakšen bo referendumski izid in ali bo, glede na izid, omogočil financiranje in se bo dvignil prispevek ali ne.

Tudi generalni direktor RTV Slovenija je v pismu premierju predlagal dvig RTV-prispevka, po drugi strani so glasne tudi pobude o ukinitvi RTV-prispevka. Kakšno je vaše stališče?

Nikakor se ne morem strinjati, da se odpusti 300 ljudi. Preveč je usod, preveč bi bilo socialnih stisk, da bi moralo vodstvo RTV ubrati to pot.

Ko sva že pri morebitnem dvigu prispevka: v kakšni finančni kondiciji je trenutno javna RTV-hiša?

Glede na trenutne razmere stvar deluje, toda ob tako velikem porastu energentov, elektrike je nemogoče, da katero koli tovrstno podjetje preživi.

Uroš Urbanija: Moja želja, ki sem jo tudi že predlagal, je povezovanje vseh nacionalnih televizij v določeni regiji in skupno nastopanje pri nakupu pravic posameznih športnih prireditev. FOTO: Siniša Kanižaj

Za danes (ponedeljek) je napovedana celodnevna opozorilna stavka zaposlenih. Koordinatorka novinarskih sindikatov Helena Milinković vodstvu hiše očita, da »nadaljuje pritiske in skuša disciplinirati ustvarjalce informativnega programa, hkrati pa grozi tudi vsem, ki se solidarno postavijo za svoje sodelavce«. Vaš odziv na te očitke?

Vesel bi bil, če bi koordinatorka konkretno povedala en sam očitek. Na splošno se govori o cenzuri, pritiskih. Tu sem dva meseca in se še ni izpostavilo niti enega konkretnega primera cenzure kogar koli. Tudi jaz seveda nisem nikoli klical v uredništva. To je glavni problem, tudi kredibilnost Helene Milinković kot novinarke, ki nekaj pove brez enega argumenta. To je škoda ne zgolj za sindikat, temveč tudi za hišo: kako naj taki novinarki potem nekdo verjame, ko poroča o dogodku, če je evidentno, da tudi tukaj zavaja in manipulira.

Vdor novinarjev v studio, protestno neprihajanje na delo … – da ste kot direktor dolžni ukrepati, če se kršijo zakoni in pravila te hiše, ste dejali. So bile kakšne sankcije že izrečene ali udejanjene? Se kdo dejansko lahko boji za svoj stolček?

Spomnite se: ko je vdrl v studio pojoči major Ladislav Troha, je vodstvo poklicalo na pomoč policijo. Studio, sploh ko poteka oddaja v živo, je zavarovan prostor, ne more kdor koli iti noter in za voditeljem izvajati propagande, agitacije, saj za vsako oddajo navsezadnje odgovarja odgovorni urednik. Naj vdre kdor koli – novinar, snemalci, tehniki ali snažilka –, za vse veljajo enaka pravila. In če kdo misli, da so v tej hiši nekateri več kot drugi, se krepko moti. Dokler bom jaz direktor, bom vztrajal na stališčih, da tako nagrade kot sankcije in disciplinski ukrepi veljajo enako za ene, druge in tretje. In vdor v studio je nekaj nedopustnega. Vsak ve, kakšne so sankcije, in jaz kot direktor moram sprožiti disciplinske postopke.

Dostikrat primerjam televizijo s tankerjem, z veliko ladjo: vsak premik mora biti zelo premišljen in vsekakor ne nekaj hitrega. Delamo sistem postopnih korakov, kako narediti televizijo takšno, da bo odsevala pluralnost, ki sicer obstaja v družbi.

Je bil kakšen dejansko že sprožen?

Sproženi so bili proti vsem, ki so vdrli v studio.

V kaj je treba na TV Slovenija trenutno vlagati največ časa, truda, tudi financ?

Največ energije in časa je treba vlagati v razumevanje vseh zaposlenih, da smo tu zaradi javnosti, da javnosti odgovarjamo in da moramo zato delati skrajno profesionalno. Osebne težave, pogledi nimajo mesta v programu javne televizije. In ko bo vse to vsakomur jasno, bi se morali tudi izjemno slabi trendi zadnjih 10 let obrniti v neko drugo smer – v smer večje gledanosti in večje priljubljenosti nacionalne televizije.

Uroš Urbanija: Na splošno se govori o cenzuri, pritiskih. Tu sem dva meseca in se še ni izpostavilo niti enega konkretnega primera cenzure kogar koli. FOTO: Siniša Kanižaj

Za konec: zakaj torej slovenski medijski prostor in Slovenija nasploh potrebujeta močno, stabilno, kakovostno javno televizijo?

Nacionalna televizija je namenjena vsebinam, ki jih komercialne televizije dostikrat ne pokrivajo in s komercialnega vidika niso upravičene. Poglejte naš izobraževalni, otroški, dokumentarni program – večine teh vsebin na komercialnih televizijah ne boste dobili. In zato je vredno, da imamo tako hišo, ob predpostavki seveda, da so vse stvari izvedene skrajno profesionalno.

Še osebno vprašanje: vam je po dveh mesecih že kaj žal, da ste pristali na vodenje TV Slovenija?

Ne. RTV je že sama po sebi velik izziv. Enostavno bi bilo, če bi bilo vse utečeno, če bi vse delovalo dobro, potem tudi kot direktor ne bi imel nekega hudega izziva. Če pa so takšne težave, kot so na nacionalni televiziji, je svojevrsten izziv, kako ta voz potegniti iz težav, v katerih je.

Torej lahko spite?

Lahko spim, ja.