Generacija, rojena v desetletjih po vojni, se je skorajda navadila, da se kolektivne utopije uresničijo. Le dovolj dobre volje mora biti, dovolj sloge in pridnih rok in, glej, neka družbena sanja se spremeni v stvarnost.

Primer je povojna zahodna Evropa: kot ptič feniks se je dvignila nad ruševine, prej medsebojno sovražni narodi so se povezali,
v srcu celine je nastalo dolgo obdobje miru in napredka. Drug primer je vzhodna Evropa: po vojni je tu nacizmu sicer sledil komunizem, ki je ustvaril novo gorje, vendar upanje ni umrlo, iz samega ljudstva je zrasla moč, ki je odpravila totalitarni sistem.

Filozof Francis Fukuyama je zato zelo zaslovel, ko je v začetku devetdesetih postavil tezo o »koncu zgodovine«. V smislu, s padcem socializma in razkrojem Sovjetske zveze se je zaključila velika zgodovinska drama, človeštvo se bo umirilo, držalo se bo recepta »demokracija plus svobodni trg«, ta recept se bo v naslednjih desetletjih globalno utrdil, problemi se bodo...