Vasi ob vznožju Stola, najvišje gore v Karavankah, so nam dale vrsto pomembnih mož. V Žirovnici se je rodil jezikoslovec Matija Čop, na Breznici čebelar in slikar Anton Janša, v Doslovčah duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar, na Rodinah Janez Jalen, v Vrbi France Prešeren. Njihove domače kraje povezuje dobrih osem kilometrov dolga Pot kulturne dediščine Žirovnica, ki so jo lani izbrali za najboljšo tematsko pot na Slovenskem. Po njej se je tudi na letošnji kulturni praznik sprehodilo veliko ljudi.



Začetek poti in vsakoletnega pohoda po njej je pri Čopovi hiši v Žirovnici. Jezikoslovec Matija Čop, ki se je rodil leta 1797, je bil med največjimi učenjaki takratnega časa. Govoril je devetnajst jezikov, študiral je na Dunaju, služboval na Reki, v Lvovu in Ljubljani, umrl pa je med kopanjem v Savi. Prijatelj Prešeren mu je posvetil »Krst pri Savici«.

Pred Čopovo rojstno hišo smo ob prijavi za osem evrov dobili pohodniško izkaznico, bone za okrepčilo in dvostranski zemljevid Karavank, potem pa v skupinah krenili na pot. Vodnice so nam med hojo natrosile veliko zanimivosti, ki bi nam sicer ostale skrite. Ob leseni klopi z napisom Kašarija smo izvedeli, kako pomembna jed je bila nekoč kaša. Med gradnjo cerkve na Breznici so za prehrano delavcev skrbele okoliške vasi. Prebivalci Žirovnice so največkrat skuhali kašo, zato se jih je prijelo ime Kašarji. Pozneje se je za vse vasi pod Stolom uveljavilo ime Kašarija.



Pred osnovno šolo Žirovnica stojijo doprsni kipi Čopa, Janše, Finžgarja, Jalna in Prešerna. Mimo njih smo krenili med hiše in po stranskih cestah do župnijske cerkve Žalostne Matere božje na Breznici, za katero stoji »Janšev čebelnjak«. Anton Janša (1734–1773) je leta 1770 postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva na dunajski čebelarski šoli, naslednje leto pa je izdal znamenito »Razpravo o rojenju čebel«. Njegove rojstne hiše in čebelnjaka ni več, lahko pa si ogledamo tistega, ki so ga postavili leta 1877.

V sosednjih Doslovčah smo med vzponom proti Finžgarjevi rojstni hiši srečali njegovega pranečaka, etnologa dr. Janeza Bogataja. Ker smo ravno poslušali razlago o pisateljevem posluhu za novosti, nam je povedal, kako je Finžgar z nožičem »popravljal« slušni aparat. Janez Bogataj je sodeloval pri vsebinski prenovi Finžgarjeve spominske sobe. Tudi mi smo se sprehodili po njej, pokukali v staro kmečki hišo, grizljali kruh s figami in prisluškovali pisateljevim spominom iz knjige »Leta mojega popotovanja«: Nekoč sem se uprl, češ da ne maram ričeta. Nihče mi ga ni ponujal in me ne silil. »Prav, prav,« je rekel oče in velel postaviti moj obrok v skledici na peč. Ob dveh popoldne sem že prosil kruha. »Še nisi južnal (kosil). Malica se dobi šele po kosilu.« In tako sem čakal do štirih popoldne. Ko mi je le preveč krulilo po želodčku, sem splezal na peč in poobedoval svoj ričet.



Od Finžgarjeve rojstne hiše smo se po zasneženi stezi vzpeli na travnat hrbet. Pod nami se je razgrnila ravan, na zahodu se je prikazal mogočni Triglav. Sončni žarki so se le stežka prebijali skozi oblačno kopreno, mi pa smo se lahkotno spustili na rob gozda in naprej do Rodin. Ob cerkvi sv. Klemena, v kateri je bil krščen France Prešeren, stoji Jalnova rojstna hiša. Njegov pranečak Janez Mulej je na dvorišču pripovedoval anekdote iz pisateljevega življenja, zato ga je obkrožila množica pohodnikov. Dragi farani! Huda zima, hud je mraz. Zebe mene, tudi vas. Hvaljen Jezus!, je Jalen v svoji najkrajši pridigi nagovoril župljane Grahovega pri Cerknici. Nam pa je bilo pred njegovo hišo prijetno toplo, saj sta nas poleg prijaznega sprejema grela tudi kaša s suhimi slivami in čaj.

Pohodniki so zdaj že bolj posamič odhajali po asfaltni cesti proti Hrašam. Z nje smo na prvem križišču zavili v desno na blatno poljsko cesto, nad katero se je dvigal zasneženi Stol. Tu in tam nas je prehitel avto, nasproti nam je med hrzanjem pridirjala konjska vprega z vozom. Po dveh kilometrih hoje smo prispeli do zidanega znamenja. Na levi se je že kazala cerkev sv. Marka, zato smo prestopili na belo poljsko pot, ki nas je v manj kot desetih minutah pripeljala do nje.

V cerkvi sv. Marka v Vrbi se je ob 12. uri začela maša, uro pozneje pa pri Prešernovem spomeniku še proslava, na kateri je pisatelj Miha Mazzini spregovoril o potrebnosti kulture. Vlado Kreslin je zapel nekaj pesmi, potem pa je reka ljudi odtekla skozi Prešernovo rojstno hišo, pred katero nam je mojster Janez za spomin odtisnil njeno podobo.



Pot kulturne dediščine Žirovnica še ni označena s kažipoti (več informacij o njej je na voljo na www.zirovnica.eu), vendar ji ni težko slediti. Prehodimo jo lahko kadarkoli, ne samo na slovenski kulturni praznik. Če gremo po njej sami, si lahko rojstne hiše znanih mož ogledamo bolj v miru. Med vsakoletnim pohodom pa je na poti več radoživosti in veselja, ki ga danes potrebujemo vsaj toliko kot kulturo.