Kdo sploh je boter in kako ga izbrati? O botrih, naših duhovnih spremljevalcih, smo se pogovarjali z Urbanom Lesjakom, župnikom na Polzeli.

Kakšni so pogoji, da lahko nekdo postane boter?

Težko drugega uvajaš v skrivnost, ki je sam ne živiš. Ne razumem ljudi, ki se čudijo in sprašujejo, zakaj mora imeti boter zakramente. To je tako, kot bi jaz, ne da bi kdajkoli stal na smučeh, videl sneg in na njem poskušal vsaj obdržati ravnotežje, čutil pravico, da druge učim smučanja! 

Če sam na nekem področju nimam vsaj osnovnega znanja, izkušnje, niti ne poznam resnične vsebine, potem ne morem drugega uvajati, mu pomagati. 

Uvajaš lahko samo v stvari, ki jih sam izvajaš – tako preprosto je to. A zakramenti uvajanja sami po sebi še niso dovolj. Boter naj bi v vsakdanjem življenju živel zavzeto krščansko življenje. To je osnova. 

Vsekakor pa priporočam, da je boter nekdo, ki bo otroku blizu. Dobro je, da je prepleten z družino, da bo otroka obiskoval, se z njim srečeval. 

Osebni pristop se mi zdi poleg vrednot ključen. Telesna in čustvena bližina imata svojo vrednost in sta velikokrat celo pogoj za duhovno bližino in povezanost.

Težko drugega uvajaš v skrivnost, ki je sam ne živiš. FOTO: Tatjana Splichal

Veliko staršev ima težave z iskanjem človeka, ki izpolnjuje pogoje. Zakaj je ta vloga tako pomembna, da Cerkev ostaja jasna pri tem, da krščenec potrebuje botra?

Botra nujno potrebujemo že zato, ker krščanstvo ni vera posameznika. Tega kristjani večinoma ne razumemo več. Ne moreš biti kristjan in biti sam, sam verovati in se sam truditi za neke vrednote. 

Če to delaš, ti lahko dam plaketo in ti rečem, da si priden in se zelo trudiš, ampak nisi del Kristusovega telesa. Del Kristusovega telesa si lahko samo, če si življenjsko povezan z drugimi kristjani. Krščansko življenje je življenje v skupnosti. 

Kristus je z učenci delal točno to. Ves čas so bili skupaj. Boter in družina so domača Cerkev, v kateri lahko živiš svojo vero. Zato Cerkev vztraja pri botru. V

časih so na vprašanje pred krstom: »Kaj želite od Cerkve?« namesto »Sveti krst,« odgovorili: »Vero.« Človek je s krstom vstopil v Cerkev in oni so mu dali vero, mu z življenjem in odnosi pokazali, kaj je vera. To je boter, otroka uči vere.

Krščansko življenje je življenje v skupnosti.

Čeprav za darove poskrbi Sveti Duh, običajno tudi botri primaknejo svoje. Kakšno darilo je primerno izbrati?

Ne vem, ali lahko darila »klasificiramo« na dobra in slaba. Marsikaj je lahko dobro darilo, če bo pozitivno vplivalo na celostno rast. Če ima, na primer, birmanec težave z zamujanjem, je kar na mestu, da mu boter podari fajn uro. Enako ni slabo darilo kakšno kolo – naj se giba. 

Slišal sem, da so botri birmancem podarili romanje. To se mi zdi čudovito darilo. FOTO: Tatjana Splichal

Ker je botrstvo namenjeno predvsem duhovnemu spremljanju, so ključna darila za duhovno rast. Boter, ki ne kupi Svetega pisma, ne razume svoje vloge. Ob čem bo človek rasel, če ne ob Božji besedi? 

Tu je še druga duhovna literatura, rožni venec … V zadnjem času sem slišal, da so botri birmancem podarili romanje – skupaj so šli romat. To se mi zdi čudovito darilo.

O botrih se veliko govori, ko to postanejo, nato pa vse potihne. Kako lahko kasneje pomagajo, »da bi se krstna milost mogla razvijati«, kot njihovo vlogo opiše Katekizem?

Postali smo zakramentalna Cerkev: ljudi pripravimo na zakrament in ga podelimo, potem jih pa pustimo. Nimamo koraka, ki ga je imela prva Cerkev: mistagogije. To pomeni uvajati v skrivnost. 

Ti si prejel zakrament, naredil prvi korak na to pot, mi ti bomo pa kot Cerkev pomagali, da te bomo uvajali v to skrivnost novega življenja in te spremljali. Ker zakrament je poseg v človekovo duhovno življenje.

Manjka nam celostno spremljanje, kar je zelo slabo.

Morali bi imeti skupine, kjer bi se botri srečevali, se pogovarjali, tudi sami napredovali. Da bi dali tej vlogi smisel, težo in da bi jim pomagali, da bi lahko spremljali svoje varovance.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (17/2022).