Ko pri ljudeh zbudiš zaupanje, iz katerega lahko zraste novo upanje, je vse mogoče – to je eno temeljnih vodil misijonarja Pedra Opeke, kandidata za Nobelovo nagrado za mir, ki te dni s pričevanjskimi nastopi navdušuje slovenske rojake.

Posebno mesto v tej »turneji (za)upanja« je imelo sinočnje srečanje v dvorani Union v Ljubljani v organizaciji Civilne družbe za pravično Slovenijo, kjer se je množici ljudi, ki je želela prisluhniti priljubljenemu misijonarju, pridružil tudi vrh nekaterih javnih ustanov (predsedniki države, ustavnega sodišča, Slovenske akademije znanosti in umestnosti, strank slovenske pomladi …).

Obdan z otroci in mladimi je Pedro Opeka odkrito spregovoril o svojem delu. Prav otroci so bili tisti, ki so ga pred 40 leti, ko je prišel na Madagaskar, prepričali, da se zanje splača tvegati lastno življenje. Zanje ga zastavil kot človek, kot kristjan in kot duhovnik – ne nazadnje pa tudi kot športni navdušenec, saj je mlade najprej pritegnil z nogometom, šele potem s katekizmom.

Opeka je danes svojevrsten glasnik več kot 11.000 otrok, ki obiskujejo enajst šol druženja Akamasoa (Dobri prijatelj). To je doslej pomagalo že več kot 250.000 ljudem, tudi s podporo, ki jo Opeka velikodušno dobiva iz Slovenije, za kar se je obiskovalcev v dvorani Union in vsem, ki si bodo prireditev na nacionalni televiziji ogledali v posnetku na božični večer, iskreno zahvalil. Prošnja za podporo pa seveda ostaja stalno odprta, saj je boj proti skrajni revščini in izključenosti nikoli končana zgodba. Revščina ubija duha, ubija solidarnost, ubija ljubezen, razdira družine, iz bolečih izkušenj pripoveduje Opeka, zato se ji je treba upreti prav v imenu ljubezni in solidarnosti. Iz tega upora je nastalo združenje Dobri prijatelj, ki danes predstavlja eno redkih malgaških »oaz upanja«, kjer otroci uspešno končujejo šolanje in si tako utirajo pot ne le v lastno boljšo prihodnost, temveč v boljšo prihodnost celotne skupnosti. Prav mladi so bili tisti, ki so ga spremljali na prvih korakih pri delu za reveže na smetiščih malgaške prestolnice Antananariva. Iz prve ekipe ducata prijateljev je zrasla današnja ekipa 460 sodelavcev, ki je kar nekakšno »ministrstvo za reveže«, kot pravi Opeka. Prizadevanja tega ministrstva omogočajo, da v združenju na zavrnejo nobenega reveža, ki potrka na njihova vrata.

Opeki pa so odprta številna vrata po svetu; a zaveda se, da ne zato, ker je prišel k ljudem na smetišču, temveč ker je tam ostal, z njimi trpel in jokal, a se tudi veselil vsakega koraka k večji pravičnosti.

Opeka je sinoči odgovarjal tudi na vprašanja iz občinstva: nekatera so bila otroško neposredna (Ali so malgaški otroci v šoli pridni in zbrani ali tudi navihani?), druga so merila na temeljne vrednote Opekovega razvojnega projekta, vzgojni pomen športa in vlogo vere, nekatera pa so se dotaknila tudi krize v Cerkvi in slovenski družbi.

Foto: Tatjana Splichal