V marčevski številki priloge Slovenski čas objavljeni članek o kmetu Piskerniku je napovedal zapis o njegovem najbolj znanem otroku. Gre za dr. Angelo Piskernik, ki je z nadarjenostjo, trdim delom in odločno voljo veliko dosegla, a vendarle bolj počasi prihaja v javni spomin. V rodni župniji Železna Kapla je pred nekaj leti dobila spominsko ploščo, v Ljubljani imamo že nekaj let park z njenim imenom, Planinska zveza podeljuje priznanja in diplome dr. Angele Piskernik, tudi pošta jo je počastila z znamko, na poslopju uršulink v Celovcu je spominska plošča …

Na svoji življenjski poti je bila deležna kar nekaj krivic. Ni pa se uprla le ob teh, odločna je bila tudi, ko jim je bil izpostavljen bližnji, narod ali pa narava. Čeprav bo večji del zapisa namenjen njenemu uporu, ne moremo brez kratkega pregleda življenja ene prvih Slovenk z doktorskim nazivom.

S kmetov do dunajske univerze in naprej

Leta 1886 rojena Angela je po končani šoli v Kapli nadaljevala pot učenosti v Celovcu pri uršulinkah. Po zaključku šolanja je tam eno leto tudi sama učila, vendar se je zavedala, da zmore več. V treh letih se je pripravila na gimnazijsko maturo, ki ji je leta 1910 odprla pot na dunajsko univerzo. Študij prirodoslovnih ved, s posebnim poudarkom na botaniki, je leta 1914 okronala z disertacijo o mahovih.

Gre za prvo leto velike vojne, zato je bila za oblast sumljiva, saj je bila znana narodnozavedna delavka. Ker torej ni dobila službe, je leto dni delala kot domača učiteljica pri dr. Janku Brejcu v Hirtu, ki je kakih 35 km severno od Celovca. Najbrž je prav dr. Brejc pripomogel, da je leta 1916 postala začasna praktikantka in leto pozneje asistentka Deželnega muzeja v Ljubljani.

Po koncu vojne se je pridružila znanim možem (dr. Brejc, predsednik Deželne vlade Slovenije /1919–20/, general Maister, dr. Felahér …) in vneto nagovarjala Korošce, da bi glasovali za SHS. Kot predsednica Zveze ženskih društev na Koroškem je govorila na mnogih zborovanjih.

Ne glede na izgubljeno Koroško na nesrečnem plebiscitu je ohranila strokovne vezi z germanskimi deželami. Leta 1920 je opravila izpite na Dunaju (državni profesorski izpiti za poučevanje na gimnazijah v obeh jezikih). Leto pozneje je bila na nekakšnem podoktorskem študiju, ki ga je okronala z razpravo o kaljenju semen, objavljeno pri Avstrijski akademiji znanosti; prav zato je postala tudi redna članica Nemškega botaničnega društva.

Po slovesu od muzeja (1926) je poučevala na različnih gimnazijah. To se je končalo leta 1943, ko je policija prišla na sled njenim povezavam, predvsem s starim Kidričem. Preživela je taborišče Ravensbrück. Po vojni je bila direktorica Prirodoslovnega muzeja in žal le kratek čas honorarna univ. predavateljica botanike.

Največjo sled je pustila na področju varovanja narave, saj je bila pobudnica zaščite narave. Ne le posameznih rastlin, pač pa tudi izbranih območij (Krakovski gozd, Robanov kot, Triglavski narodni park …). Prav zato je danes po njej poimenovana nagrada za varovanje narave. Že za časa življenja pa je bila večkrat nagrajena tako doma kot tudi v tujini.

Upor v muzeju

Točno pred stotimi leti (16. avgusta 1922) ji je ravnatelj tedaj že Narodnega muzeja dr. Josip Mantuani ukazal, naj se »sedaj stavi g. kustosu dr. Kosu na razpolago, ker je on sedaj njen šef«. Angela je presenečena in razburjena odgovorila, da tega ne bo storila in da odločno protestira, da bi bila podrejena dr. Kosu. Ravnatelj je odvrnil, da je suspendirana. Le besedo dobro je rekla, saj se ni hotela opravičevati in poniževati. Potem mu je morala še izročiti ključe.

Ravnatelj je bil že od začetka njene zaposlitve proti njej. Ob nastopu službe ji ni ponudil roke, pač pa je prihod pospremil z besedami: »Jako neljubo mi je, da ste prišli« (1916). In to njej, ki sta ji višja šolska sveta v Gradcu in Celovcu v obraz povedala, da kot Slovenki v teh dveh deželah zanjo ni mesta na srednji šoli! Ko je nekaj let pozneje hodila po Koroški in navduševala ljudi za glasovanje za SHS, je ravnatelj njeno sobo spremenil v skladišče knjig.

Nekoč je na hodniku muzeja srečala dva znanca z Dunaja, oba naravoslovca. Ko sta nekaj minut prej vprašala ravnatelja, kdo je naravoslovec v muzeju, jima je odgovoril, da ga ni in da kar on ureja zbirko. Seveda je bila vodja zbirke dr. Angela Piskernik. Dejansko ji je preprečeval stike z znanstveniki.

Zoolog dr. Kos je brez razpisa, saj ni izpolnjeval pogojev, napredoval v VIII. razred, za katerega je imela ustrezno izobrazbo Piskernikova. Tako je ravnatelj poskrbel, da je Kos postal njen nadrejeni. Ko je bila na študijskem izobraževanju na Dunaju, je ta kar zasedel njeno pisarno.

Za svoj upor je imela Angela tudi nekaj pravne podlage. Leta 1918 jo je za vodjo naravoslovne zbirke imenoval Deželni odbor kranjski. Prav zato je razrešitev oziroma zamenjavo na tem mestu pričakovala od višje institucije kot od ravnatelja.

Piskernikova se je že 18. avgusta pritožila na »Disciplinarno komisijo I. stopnje za državne nameščence pri pokrajinski upravi za Slovenijo«. Dodatna pojasnila je poslala še decembra istega leta. Morda ji je prav prijatelj dr. Brejc, ki je bil v postopku njen zagovornik, svetoval, naj uporabi naslednje besede: »… če mi je v umljivi ogorčenosti zdrknila beseda protestiram«. Februarja 1923 pa je prosila, da bi »komisija blagovolila zadevo pospešiti«.

Še aprila tega leta eden izmed dokumentov spet poudarja, da je »faktično odrekla pokorščino ravnatelju« in da je do končne razrešitve zadeve nemogoče njeno uspešno službeno delovanje.

Komisija je avgusta 1923 le prišla do sklepa oziroma razsodbe, da je ne spozna za krivo, ker se ni pokorila službenemu ukazu svojega predstojnika.

Taborišče

Med vojno je poučevala na klasični gimnaziji. Novembra 1943 so jo aretirali, a prav veliko dokazov o njenem protinemškem delovanju niso imeli. Kar nekaj Slovenk so z besedami, da od tam ne pridejo več nazaj, poslali v taborišče Ravensbrück.

Svoji sorodnici je zaupala, da jo je v taborišču enkrat rešil zob, ki ga ni imela. No, imela je nadomestni zob. Povedala ji je, da so kar nekaj ujetnic namenoma usmrtili, da bi dobili skelet za šolske potrebe. Telesni pregled je izdal »nepopolnost« Piskernikove. Čeprav to zveni grozljivo in neverjetno, si človek težko predstavlja, da bi si Angela kaj takega preprosto izmislila. Najbrž je le nemočno pogledala Rusinje in Ukrajinke, ki so bile izbrane za omenjeno smrt.

Povedala je tudi, da je večkrat nagovorila »gospo« paznico, ki je nameravala to ali ono taboriščnico kaznovati. Zavedala se je, da mora biti nadvse uvidevna, da ne bo ranila »ponosa« in »pomembnosti« paznice, pač pa, da ji bo laskala in nekako izprosila milejšo kazen za sojetnico. S svojo odlično nemščino in izbranimi besedami se ji je to včasih posrečilo. Najbrž je ob tem s težavo zadrževala svoj upor, ki bi ga v drugačnih okoliščinah glasno izrazila brez vsakega olepševanja; rada je imela odkrito besedo, tudi do sebe. Z ugovarjanjem, čeprav še tako orokavičenem, je vsak ujetnik veliko tvegal. A njen čut za sojetnice je bil močnejši od strahu.

Bolj opozorilo kot upor

V Arhivu RS je tudi pismo, ki ji ga je poslal nadškof dr. Pogačnik; gre za odgovor na njen dopis. Iz odgovora je mogoče sklepati, da je Angela izvedela, da je bil oltar cerkve sv. Ožbolta blizu Škofje Loke okrašen tudi z volčinom. Blagajev volčin je druga zaščitena rastlina po planiki; obe še iz obdobja, ko je bila kazen v goldinarjih.

Nadškof je pojasnil, da je krasilka cerkve, cerkovnikova hči, nabrala cvetje blizu moževega kraja. Ker v njenem rojstnem kraju volčina ni, nikakor ni vedela, da gre za zaščiteno rastlino. Priznal je, da sam cvetlic ob oltarju ni opazil, le vonj šmarnic je občutil, ko je tam maševal.

Piskernikovi je zagotovil, da se je o vsem pogovoril z vpletenimi in da se to ne bo ponovilo. Ob dodatnem pojasnilu, da se je vse zgodilo bona fide, je sklepal, da je namen opozorila dosežen. In prav to je Angela želela: ne kaznovanja, pač pa izobraževanje in posledično pravilno ravnanje.

Slovo

Vse videne grozote v taborišču so zelo omajale njeno vero. Še vedno pa je poskušala vselej biti iskrena in pomagati sočloveku.

Ko je že slutila, da se približuje tista ura, je prosila, da jo obišče dr. Pogačnik. Po prejetih zakramentih se je, vsaj tako so povedali njeni sorodniki, zdela pomirjena in vdana v usodo. Prag večnosti je prestopila tik pred letom 1968.

Če iščemo kakšno primerno Slovenko, ki bi spadala na občasne jubilejne evrske kovance, bi bila dr. Piskernikova kar prava oseba. Tako bi se podoba naše znanstvenice in naravovarstvenice kot semena raznih rastlin razpršila po Evropi.