Kot piše nadškof Turnšek, se je o omenjenem dokumentu po različnih medijih in tudi ustno širilo veliko mnenj, »kar se še vedno nadaljuje«. V večini primerov se vidi, tako upokojeni mariborski nadškof, da ljudje bodisi ne poznajo vsebine (da torej dokumenta sploh niso prebrali) ali pa namerno zavajajo. Zato je na družbenih omrežjih objavil povzetek dokumenta in nato izpostavil nekaj bistvenih pastoralnih točk. Kot piše, se »seveda vedno vse lahko zlorabi«, vendar meni, da je vsak dokument treba najprej razumeti »pozitivno in dobrohotno«.

Stališče dr. Marjana Turnška objavljamo v celoti.

Izjava Fiducia supplicans

O pastoralnem pomenu blagoslovov

Vsebinska predstavitev Izjave

Na samem začetku, v predstavitvi »Izjave«, je jasno prefektovo sporočilo, da dokument ostaja trdno na liniji tradicionalnega nauka Cerkve glede zakramenta zakona in zato ne dopušča nobenega blagoslova, ki bi bil podoben liturgičnemu obredu in povzročal zmešnjavo. Preprečiti je treba, da bi se karkoli imelo za zakon, kar to ni (4). Želi pa izjava dati »poseben in inovativen prispevek« k pastoralnemu pomenu blagoslovov (7). Samo v tem okviru je mogoče razumeti možnost blagoslova parov v neregularnih (neprimernih) situacijah in parov istega spola; ki ne smejo pomeniti uradne poveljavitve njihovega statusa ali preoblikovanja trajnega učenja Cerkve o zakramentu zakona.

Uvod

Dar blagoslova izvira iz Jezusovega srca in prihaja do nas preko njegove Cerkve. (1) Nauk o blagoslovu je treba postaviti v okvir evangelizacije, ki prebuja srce z bližino, ljubeznijo in pričevanjem (3).

Blagoslov v obhajanju zakramenta zakona je nekaj posebnega in pripada duhovniku ter je mogoč le v primeru zveze med moškim in žensko, ki sklepata nerazvezno vez; zato je jasno, da tega blagoslova ni mogoče podeliti nobeni drugi zvezi (6). Nesprejemljivi so obredi ali molitve, ki bi lahko predstavljali zmešnjavo glede tega, kar je konstitutivno za zakrament zakona (4). Zato ostaja nedvoumno tudi učenje Cerkve, da imajo spolni odnosi svoj naraven, primeren in poln človeški pomen le v zakonu (4). Cerkev ima pravico in dolžnost preprečiti kakršenkoli tip obreda, ki nasprotuje temu prepričanju in bi pomenil zmešnjavo glede tega (5).

Pomembno je razumeti pomen različnih blagoslovov, ki so zakramentali, in se stalno razvijajo; pomagajo zaznavati Božjo navzočnost v najrazličnejših situacijah in vseh ustvarjenih stvareh ter usmerjajo k ljubezni do Boga in k zvestemu služenju.

Striktno liturgični blagoslovi zahtevajo, da je to, kar se blagoslavlja, skladno z Božjo voljo, ki jo razlaga Cerkev (9). Obhajajo se v moči vere in merijo na Božjo slavo in v duhovno dobro vernikov; tisti, ki v imenu Cerkve kličejo Božji blagoslov, se naj trudijo intenzivirati razpoložljivost in vero, kateri ni nič nemogoče; hkrati pa skrbeti, da se ne vključuje stvari, prostore ali okolnosti, ki so nasprotne duhu evangelija (10). Vse to velja za liturgične blagoslove, ki jih Cerkev uradno predlaga. Z liturgičnim obredom se lahko blagoslavlja samo tiste odnose, v katerih tudi spolni odnosi odgovarjajo Božjemu načrtu, kot so postavljeni v stvarstvo in jih je v polnosti razodel Jezus Kristus; ker je Cerkev vedno sprejemala kot moralne samo takšne spolne odnose, nima moči, da bi liturgični blagoslov podelila takrat, kadar bi to lahko pomenilo moralno legitimacijo odnosa, ki ni zakon, ali kakšne prakse zunaj zakonske spolnosti (11).

Po drugi strani pa je treba preprečiti, da bi se blagoslov zreduciral samo na ta tip in bi se tudi za preprosti blagoslov zahtevali isti pogoji kot za zakramente; s tem bi se za tako priljubljeno pastoralno gesto zahtevalo preveč moralno obarvanih pogojev, ki bi zasenčili brezpogojno moč Božje ljubezni (12).

Zato dokument želi razviti širše dojemanje blagoslova (13). V svetem pismu stare zaveze ima blagoslov »sestopajoči« (Bog blagoslavlja) in tudi «dvigajoči« (človek blagoslavlja) značaj (15). Veliko je primerov, ko na Božji blagoslov odgovarja človek s svojim blagoslovom (Melkizedek, Mojzes, Izak … straši blagoslavljajo otroke); prav ti blagoslovi se pojavljajo kot nepogojeni in preobilni darovi (16). V Novi zavezi ohranja blagoslov isti pomen. Jezus ne blagoslavlja samo v odnosu do Očeta, ampak tudi ljudi kot dejanje milosti, varstva in dobrote; Jezus blagoslavlja otroke in tudi zadnja njegova podoba pri vnebohodu je blagoslov (18). V tem pomenu blagoslov izraža Božji očetovski objem in materinskost Cerkve, ki vabi vernike, da imajo podobno čutenje do bratov in sester (19).

S pastoralnega vidika ne smemo prezreti, da tisti, ki prosi za blagoslov, s tem pokaže svojo potrebo po odrešenjski Božji navzočnosti, Cerkev pa priznava kot zakrament odrešenja, ki pomaga bolje odgovoriti na Gospodovo voljo (20.21). Seveda mora biti takšna prošnja ovrednotena, spremljana in hvaležno sprejeta; kdor iskreno prosi za blagoslov, s tem pokaže svojo odprtost za presežno, da se ne zanaša samo nase in da želi preseči meje tega sveta (21). Kadar znake takšne vere srečamo zunaj liturgije (ljudske pobožnosti), smo v območju večje spontanosti in svobode, a to ne pomeni, da ne bi korektno in modro vrednotili veliko bogastvo te pobožnosti; v teh primerih postane blagoslov pastoralni odgovor, ki ga je treba dobro ovrednotiti, nikakor pa ne sme postati problem (23). V tej ljudski pastorali so blagoslovi pobožna dejanja zunaj evharistije ali obhajanja drugih zakramentov, kjer se teološki poudarki razlikujejo od onih pri liturgičnih dejanjih, zato morajo ohraniti lastni stil, preprostost in svoj jezik (24). Cerkev se ne sme v teh ljudskih pobožnostih zatekati k doktrinalnim in disciplinarnim zahtevam, še posebej kadar bi to povzročalo narcisističen in avtoritaren elitizem, kjer bi namesto evangelizacije potekalo pretirano moralno analiziranje, kontroliranje in klasificiranje drugih (25).

Dokument vabi k razločevanju glede možnosti oblike blagoslova tako, da ne bi omogočal napačnega pojmovanja zakramenta zakona; a tudi k upoštevanju, da pastoralna ljubezen v moralno objektivno sicer nesprejemljivih situacijah ne označuje kar povprek za »grešnike« tiste, katerih odgovornost je zmanjšana zaradi subjektivnih okoliščin (26). Papež Frančišek je predložil opis tipa blagoslova, ki ga lahko podeljujemo vsem, ne da bi kaj spraševali; blagoslov ima posebno moč in lahko razpoloži srce, da se pusti Bogu spremeniti, saj doživi, da smo za Boga pomembnejši kot vsi naši grehi; zato blagoslavljamo osebe kljub njihovim grehom in hudim napakam, npr. zapornike ali v prevzgojnih zavodih (27). Podobno je z blagoslovom na romanjih, v velikih svetiščih, na srečanju bolnikov ali pa kar na ulici: to so blagoslovi »za vse udeležence« in se z njim skupaj z vsemi udeleženci daje slava Bogu, saj vsak gotovo nosi v sebi tudi pozitivne elemente – četudi kdo izmed njih živi v »neurejenih okoliščinah« (28). Z vidika vzpenjajoče se razsežnosti blagoslova se lahko tudi v grešni situaciji posameznik zave brezpogojne Božje ljubezni in se v njegovem srcu rodi molitev, ki jo dviga k Bogu; iz te oblike blagoslova ni izvzet nihče (29). S pastoralno previdnostjo in modrostjo se lahko duhovnik pridruži molitvi oseb, čeprav so v zvezi, ki se ne more primerjati z zakonom, a zaupajo Gospodu, in jim pomaga prositi za pomoč ter jih vodi h globljemu umevanju načrta ljubezni in resnice, da le pri tem izključi škandal ali zmedo med verniki (30).

Ko gre za blagoslov oseb v neregularnih situacijah in parov istega spola, le-ta ne sme imeti trajne obredne oblike, ki bi jo odobrila cerkvena oblast, prav zato, da ga ne bi bilo mogoče zamenjati za blagoslov, ki je lasten obhajanju zakramenta zakona (31). Gre za obliko, ki vključuje tudi »sestopajočo« dimenzijo blagoslova, ki kaže na to, da prejemniki prepoznavajo svojo neprimernost, da ne pričakujejo legitimizacije svojega statusa, a tudi da potrebujejo Božjo pomoč, da bi vse, kar je v njihovem življenju in odnosih dobrega, bilo ozdravljeno in privzeto v navzočnost Svetega Duha; takšni blagoslovi izražajo prošnjo Bogu za pomoč, ki jo klasična teologija imenuje »aktualna milost«, ki pomaga zoreti v zvestobi evangeljskemu oznanilu, se osvobajati nepopolnosti in krhkosti ter tako postajati vedno bolj sposobni izražati Božjo ljubezen (31). Božja milost deluje v življenju tistih, ki se nimajo za pravične, ampak se prepoznavajo kot grešniki; Cerkev sprejema vse, ki se s ponižnim srcem bližajo Bogu (32). Takšen blagoslov združuje priprošnjo molitev s klicanjem Božje pomoči tistih, ki kličejo k njemu (33).

Prošnja za blagoslov izraža in hrani odprtost v presežno, pobožnost, Božjo bližino v mnogoterih okoliščinah življenja, kar ni malo v svetu, v katerem živimo; v tem moramo prepoznati seme Duha, ki ga je treba gojiti, ne ovirati (33). Prav zato morajo duhovniki biti vzgojeni tako, da so sposobni spontanih blagoslovov, ki niso zapisani v obredniku blagoslovov (35). Ti blagoslovi, ki ne postanejo obred, ostajajo preproste geste in učinkovita sredstva pri rasti zaupanja Bogu s strani tistih, ki prosijo zanje; če bi postali uradni obredi, bi izgubili svojo veliko vrednost v ljudski pobožnosti, ker bi morali biti podvrženi prevelikemu preverjanju, duhovniki pa bi izgubili večjo svobodo in spontanost pri pastoralnem spremljanju teh oseb (36).

Modre pastoralne odločitve v določenih okoliščinah ni treba, da postanejo pravilo, zato nikakor ni primerno, da škofije ali škofovske konference ali katerakoli druga cerkvena struktura vzpostavijo uradne procedure ali obrede za vsako vrsto vprašanj in situacij (37); ne sme se pripraviti priročnik za blagoslove parov v neregularnih situacijah, a tudi ne prepovedati delovanja Cerkve v njih s preprostimi blagoslovi: duhovnik lahko v kratki molitvi pred spontanim blagoslovom prosi za prosilce mir, zdravje, duha potrpežljivosti, zmožnost pogovora in medsebojne pomoči, pa tudi za luč in moč Duha, da bi lahko v polnosti izpolnili Božjo voljo (38). Da bi preprečili kakršnokoli obliko zmešnjave ali škandala, naj se takšen blagoslov nikoli ne izvede v okviru civilnega obreda takšne zveze, tudi ne v kakršni koli zvezi z njimi; tudi ne v slovesnih oblekah, gestah in besedah, ki so lastne obredu zakramenta zakona (39). Mesto takšnega blagoslova je v drugih okoliščinah: ob obisku svetišča, ob srečanju z duhovnikom, med molitvijo v skupini ali med romanjem; prosilci ne smejo pričakovati kaj drugega, kot možnost da odprejo lastno življenje Bogu, prosijo pomoč za boljše življenje in kličejo k Svetemu Duhu, da bi mogli evangeljske vrednote živeti z večjo zvestobo (40).

Cerkev kot zakrament neskončne Božje ljubezni želi le nadaljevati molitve in prošnje Jezusa samega, ki jih je s silnimi klici in solzami izražal Očetu v času zemeljskega življenja (Heb 5,7) (42). Tudi kadar greh duši odnos z Bogom, je mogoče prositi za blagoslov, ki je kot stegnjena roka h Gospodu, kot je to storil Peter, ko se je potapljal v viharju sredi jezera (Mt 14,30) (43). Kakršen koli blagoslov je vedno priložnost za obnovljeno oznanilo kerygme, vabilo v vedno večjo bližino Kristusove ljubezni (44). Korenina krščanske miline je sposobnost prejeti blagoslov in sposobnost blagoslavljati; ta svet ima veliko potrebo po blagoslovu in mi ga lahko dajemo in prejemamo; tako se bo v Cerkvi vsak lahko počutil sprejet in kljub vsemu blagoslovljen (45).

Pastoralne točke:

Dikasterij za nauk vere je izdal ta dokument kot pastoralno navodilo za različne oblike blagoslovov, ki ostajajo pomembno pastoralno sredstvo na različnih nivojih. Še zdaleč ne govori samo o blagoslavljanju neregularnih zvez; v marsičem pa razjasni dileme in daje nekatera jasna navodila glede teh. Opozarja pred načelnim zavračanjem vseh, torej zavračanjem zaradi strahu pred morebitno napako ali zlorabo, celo tistih, ki bi, tudi po dosedanjem prepričanju Cerkve, »preprosti« blagoslov lahko sprejeli.

V devetih točkah izpostavljamo temeljne pastoralne elemente dokumenta.

1. Dokument govori o pastoralnem daru blagoslovov, ki koreninijo v Jezusovem srcu in po Cerkvi prihajajo do ljudi. Pokaže različne stopnje (tipe) blagoslovov:

• Zakramentalni (npr. v okviru obreda zakramenta svetega zakona in ga je mogoče podeljevati le v primeru sklepanja nerazvezne vezi med moškim in žensko in nobeni drugi zvezi; spolni odnosi so lahko vključeni v blagoslov samo v tem primeru; tč. 6; 4-8; 10),

• Striktno liturgični (imajo svoj odobreni obred; z njimi se lahko blagoslavlja, kar je v skladu z Božjo voljo, kot jo razlaga Cerkev, in ne nasprotuje evangeliju; t. 9-11) in

• Preprosti (zanje ni treba zahtevati istih pogojev kot za zakramentalne in liturgične; t. 12;24). Vse to je utemeljeno v svetopisemskem (stara in nova zaveza) pojmovanju blagoslova (t. 13-19).

2. Izpostavljen je pomen prošnje za preprosti blagoslov, ki izraža prosilčevo potrebo po Božji navzočnosti, odprtost v presežno in priznava Cerkev kot odločilno pomoč pri tem; to »seme« vere je treba negovati in ne ovirati (t. 20-21; 33).

3. Duhovnik je dolžan prošnjo ovrednotiti, spremljati in, če je upravičena, hvaležno sprejeti ter ji zunaj uradnega bogoslužja z večjo svobodo in spontanostjo ugoditi (t. 21.23). Da se preprosti blagoslovi ločijo od ostalih dveh tipov morajo ohraniti: lasten stil, preprostost in lasten jezik (t. 24); in ne morejo pripadati samo »elitam« (t. 25). Vendar je duhovnik dolžan razločevati glede oblike blagoslova tako, da ne bi spodbudil napačnega pojmovanja zakramenta zakona; pozoren pa mora biti tudi na zmanjšano odgovornost zaradi osebnih okoliščin (t. 26).

4. Blagoslov ima posebno moč in lahko razpoloži srce, da se pusti Bogu spremeniti, zato blagoslavljamo s tem preprostim blagoslovom osebe, kljub njihovim grehom (npr. zaporniki, v prevzgojnih domovih, na romanjih, na srečanju bolnikov); gre za »blagoslove za vse« (t. 27-28). Ob blagoslovu se lahko tudi v grešni situaciji posameznik zave brezpogojne Božje ljubezni in se v njegovem srcu rodi molitev, ki se dviga k Bogu; iz te oblike blagoslova ni izvzet nihče (t. 29).

5. S pastoralno previdnostjo in modrostjo se lahko duhovnik pridruži molitvi oseb, čeprav so v zvezi, ki se ne more primerjati z zakonom, a zaupajo Gospodu, in jim pomaga prositi za pomoč ter jih vodi h globljemu umevanju načrta ljubezni in resnice, mora pa izključiti škandal ali zmedo med verniki (t. 30). Takšen blagoslov ne sme imeti trajne obredne oblike, ki bi jo odobrila cerkvena oblast zato, da ga ne bi bilo mogoče zamenjati za blagoslov, ki je lasten obhajanju zakramenta zakona; prosilci pa morajo prepoznavati svojo neprimernost, ne pričakovati potrditve njihovega načina življenja; priznavati morajo, da potrebujejo Božjo pomoč, da bi vse dobro v njih bilo ozdravljeno, prosijo za aktualno milost za rast v zvestobi evangeliju (t. 31-33). Iz gornjih navedb lahko duhovnik izlušči znamenja za razločevanje glede (ne)primernosti blagoslova.

6. Dokument spodbuja duhovnike, da se usposobijo, da bodo sposobni spontanih blagoslovov, ki niso zapisani v obredniku blagoslovov (t. 35). Ti blagoslovi, ki ne postanejo obred, ostajajo preproste geste in učinkovita sredstva pri rasti zaupanja Bogu s strani tistih, ki prosijo zanje, z veliko vrednostjo v ljudski pobožnosti (t. 36).

7. Dokument jasno poudari neprimernost, da bi škofije ali škofovske konference ali katerakoli druga cerkvena struktura vzpostavila uradne procedure ali obrede za vsako vrsto vprašanj in situacij; ne sme se pripraviti priročnik za blagoslove parov v neregularnih situacijah (t. 37;38); to pa ne pomeni, da Cerkev v teh posebnih primerih ne sme delovati s preprostimi blagoslovi, ki naj vključujejo: kratko molitev pred spontanim blagoslovom za mir, zdravje, duha potrpežljivosti, zmožnost pogovora in medsebojne pomoči …, pa tudi za luč in moč Duha, da bi lahko prosilci v polnosti izpolnili Božjo voljo (t. 38).

8. V izogib zmešnjave ali škandala, je dokument jasen, naj duhovnik takšnega blagoslova nikoli ne izvede v okviru civilnega obreda takšne zveze, tudi ne v kakršni koli zvezi z njim; tudi ne v slovesnih oblekah in ne z gestami in besedami, ki so lastne obredu zakramenta zakona (t. 39). Takšen blagoslov se lahko zgodi ob ugotovljenih pogojih v drugih okoliščinah: ob obisku svetišča, ob srečanju z duhovnikom, med molitvijo v skupini ali med romanjem …; prosilci pa ne smejo pričakovati kaj drugega kot možnost, da odprejo lastno življenje Bogu, prosijo pomoč za boljše življenje in kličejo k Svetemu Duhu, da bi mogli evangeljske vrednote živeti z večjo zvestobo (t. 40).

9. Vsak blagoslov je priložnost za oznanilo kerygme, vabilo v vedno večjo Kristusovo bližino (t. 44). Kristjani imamo sposobnost prejeti blagoslov in sposobnost blagoslavljati; svet pa ima veliko potrebo po blagoslovu; v Cerkvi se mora vsak, ki si to želi, čutiti sprejet in kljub vsemu blagoslovljen po meri zmožnosti njegovega sprejemanja (t. 45).

Iz dokumenta veje velika skrb Cerkve za brate in sestre, ki so v neregularnih situacijah življenja, da bi jim bila v pomoč pri postopnem iskanju poti nazaj v vedno večjo Gospodovo bližino, ki je možna le v Cerkvi, ki je Kristusovo skrivnostno telo; a veje tudi velika skrb, da pastoralno delovanje s temi brati in sestrami ne bi zameglilo nauka Kristusa glede naravnega zakona in zakramenta svetega zakona, ki ga Cerkev trajno ohranja; in da ne bi to delo povzročilo zmede ali škandalov v občestvu vernih; to skrb dokument kar nekajkrat ponovi. Dokument ni popoln in se ne dotika vseh mogočih vidikov in vprašanj, zato nas želi spodbuditi, da bi se o teh vprašanjih, ki so vedno bolj pereča med nami, pravočasno pogovarjali in sinodalno iskali resnične rešitve za vse brate in sestre, tudi tiste, ki smo v grehih. Rešitev za vse je samo v Kristusu po Cerkvi, zato smo dolžni do konca zastaviti svoje sposobnosti in življenja, da se bo lahko uresničila Božja volja, ki je odrešenje vseh.