Upodobitve binkoštnih ikon niso le preproste ilustracije zgodovinskega dogodka, opisanega v Apostolskih delih, pisci ikon so se v detajlih usmerjali k bistvenemu.

Veličastni dogodek Kristusovega vstajenja, vnebohoda in binkošti je mlada skupnost Cerkve obhajala petdeset dni kot en sam praznik odrešenja. Petdeseti (gr. pentekoste) dan po vstajenju je bil tako vrhunec in dopolnitev odrešenjskih dogodkov, hkrati pa začetek misijonskega poslanstva Cerkve, ki ga je napovedal Gospod ob svojem vnebohodu: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8).

Ta dogodek nam evangelist Luka v Apostolskih delih predstavi preprosto in nazorno: Apostoli, zbrani skupaj, so nenadoma zaslišali močan šum, ki je napolnil vso hišo. Nad vsakim se je pojavil plameneč jezik in napolnjeni s Svetim Duhom so pod njegovim vodstvom začeli govorili v tujih jezikih (prim. Apd 2,1-4).

Upodabljanje Boga je krščanska umetnost vezala na simbole

Gre torej za zelo kompleksen dogodek: to je dan rojstva Cerkve, dan, ko je človeštvo prejelo tisto Osebo, ki nas povezuje v občestvo. Človek je radikalno spremenjen, kajti Bog ne prebiva več le pri ljudeh, ampak se naseli v človeku in človek začne bivati kot oseba v odnosu, vključena v Telo vstalega Kristusa, kjer lahko Boga zares prepozna za Očeta. Binkošti so sinteza stvarjenja, učlovečenja in odrešenja, z njimi se odpre nova doba.

V Stari zavezi je bilo upodabljanje Boga strogo prepovedano, z učlovečenjem Božjega Sina pa dobimo temelj in izhodišče tudi za vidno podobo Boga Očeta, kajti Jezus je rekel: »Jaz in Oče sva eno« (Jn 10,30); »Kdor vidi mene, vidi tistega, ki me je poslal« (Jn 12,45). Upodabljanje Svetega Duha, ki je vez ljubezni med Očetom in Sinom, pa je krščanska umetnost vezala predvsem na simbole, s katerimi prepoznavamo in sprejemamo njegovo delovanje ali po katerih se je v zgodovini odrešenja razodeval. Ob Kristusovem krstu v Jordanu beremo, da se je Sveti Duh spustil nadenj v podobi goloba ali še natančneje – na način, kot se golob spusti s svojimi krili in pri tem povzroči rahel veter. Zato je vsaj od 5. stol. dalje to stalen simbol v krščanski umetnosti.

Zbor dvanajsterih apostolov – s knjigo in zvitkom

Binkoštna ikona se na prvi pogled zdi preprosta ilustracija zgodovinskega dogodka, opisanega v Apostolskih delih, a v resnici je sad molitve in premišljevanja o njegovem globljem pomenu v luči Svetega pisma, liturgije in tradicije cerkvenih očetov. Veliki pisci vzhodnih ikon so se zato raje kot k detajlom usmerjali k bistvenemu – k rojstvu Cerkve.

To, kar izstopa skoraj na vseh ikonah, je zbor dvanajstih apostolov, ki tako predstavljajo dvanajst Izraelovih rodov, kot tudi vso Cerkev, ki je zbrana na istem kraju in čaka na moč od zgoraj. Razdeljeni so na dve strani polkroga in na sredini, med Petrom in Pavlom, je prazno mesto. To je prestol za Kristusa, ki je glava Cerkve in je nevidno navzoč v njej, hkrati pa prizor napoveduje njegov drugi prihod in čas, ko bodo dvanajsteri sodili Izraelove rodove (prim. Lk 22,30).

Pet apostolov ima v rokah knjigo, Sveto pismo, drugih sedem pa zvitek: zvitek pomeni pridiganje, Sveto pismo pa je temeljni vir za pridiganje in v rokah ga držijo Matej, Marko, Pavel, Janez in Luka, glavni zapisovalci Nove zaveze. Apostolski krog je torej razširjen, apostoli se razlikujejo med seboj po prejetih darovih, poslanstvu in oblačilih, a vsi so ikona Kristusa. Na ta način je predstavljena edinost Cerkve, ki jo živimo v različnosti karizem služenja ter v bogastvu liturgičnih in teoloških tradicij. Sveti Duh namreč daje Cerkvi sposobnost za življenje edinosti, on ustvarja občestvo v zdravi različnosti.

Ikone brez Marije in z dvema stolpoma

Sveto pismo navaja, da je Jezusova mati Marija skupaj z apostoli, drugimi ženami in Jezusovimi brati molila za prihod Svetega Duha (prim. Apd 1,14), hkrati pa se je dogodek zgodil na Sionu, kjer je Marija po izročilu takrat živela. Zato nekateri pisci skupaj z apostoli upodabljajo tudi Marijo. Na mnogih ikonah pa Marije ni zraven, saj je zaradi brezmadežnega spočetja ter zaradi spočetja Sina po posredovanju Svetega Duha že popolnoma preobražena žena, polna Svetega Duha. Hkrati pa je Cerkev, ki jo sicer Marija predstavlja, tu že navzoča v zboru apostolov in je njena navzočnost nekakšno podvajanje Cerkve.

V zgornjem delu ikone vidimo stavbo z dvema stolpoma, ki spominjata na to, da se je binkoštni dogodek zgodil v zgornji izbi na Sionu, v dvorani zadnje večerje, kjer so se po vstajenju učenci zbirali k molitvi. Simetrična postavitev stolpov pa kaže na odprtost in usmerjenost proti nebu, od koder prihaja dar Svetega Duha.

Sedijo na bemi in se učijo molitve srca

Polkrožna klop, na kateri sedijo apostoli, imenovana tudi bema, je vzeta iz sirske in kaldejske liturgične rabe. To je prostor za branje Božje besede in mesto, kjer sedijo mašniki. Za apostole se s prihodom Svetega Duha začne čas oznanjevanja Besede in občestvo med njimi jim daje moč za poslanstvo. Tako postavitev apostolov najdemo tudi na ikonah, ki predstavljajo velike koncile, saj jih vzhodne cerkve praznujejo kot velike dogodke Svetega Duha. Zato apostoli tu ne govorijo, ampak molčijo in poslušajo Besedo, ki jih razsvetljuje od znotraj. Spominjajo na duhovne ljudi, ki se učijo molitve srca.

Sončni žarki, golob ali ognjeni plameni

Vsa binkoštna ikonografija je prežeta z lučjo. Rojstvo Cerkve se zgodi od zgoraj, od Svetega Duha. To je ogenj, ki ne zažge, ampak rešuje, očiščuje in razsvetljuje. Podobe sončnih žarkov, goloba ali ognjenih plamenov, ki so vzete iz stvarstva, so očitno znamenje, da gre za kozmični dogodek odrešenja ne samo človeka, ampak vsega ustvarjenega. Ob krstu je človek od zunaj oblit z vodo, Sveti Duh pa krščuje od znotraj. Tako kot ogenj prežari vse železo, da ju ne moreš ločiti med seboj, tako Sveti Duh prežme celotnega človeka, začenši s človekovim duhom.

Sveti Efrem Sirski za ilustracijo Svete Trojice uporablja sonce: sonce je kot Oče, luč je kot Sin in toplota kot Sveti Duh. Ta simbol razodeva, kako Duh vstopa v vse stvarstvo in ga oživlja ter posvečuje. Na podoben način deluje ogenj, ki ima dvojno vlogo: žrtev sprejme in jo hkrati posveti. Na tak način se Sveti Duh pri epiklezi kot ogenj spusti na kruh in vino, ju sprejme kot sad zemlje in delo naših rok in ju posveti v Kristusovo telo in kri.

Vemo, da ogenj lahko tudi uniči, a v primeru Svetega Duha gre za uničenje zgolj tistega, kar je slabo in nečisto. Sirski očetje imajo zelo radi podobo bisera v povezavi z ognjem Svetega Duha. Po antični mitologiji namreč školjka rodi biser, ko vanjo udari strela, ko se torej združita dva nasprotna elementa: ogenj in voda. In sv. Efrem v eni od razlag vidi Kristusa kot biser. Ta se je rodil iz školjke – Device Marije, na katero se je spustila strela – ogenj Svetega Duha.

Mož v poltemni votlini

V klasičnih upodobitvah na ikonah pogosto srečamo še eno figuro, ki nam je manj poznana, pa tudi njen pomen ni povsem enoznačen. Na sredini polkroga spodaj je v poltemi nekakšna votlina, v kateri je star mož, oblečen v kraljevska oblačila, z belo zastavo v rokah, na kateri je (včasih) dvanajst zvitkov. Do 10. stoletja je bila na tem mestu običajno upodobljena množica ljudi, različnih jezikov in narodov, ki so jo poimenovali Kozmos – torej nekakšna personifikacija ustvarjenega sveta. Ta stari kralj, ki po upodobitvi spominja na kralja Davida, pa je po eni strani simbolna podoba bizantinskega vladarja, po drugi pa predstavlja mnoge preroke in pravične, ki so pričakovali odrešenje in prihod Božjega kraljestva.

V tem občestvu apostolov, Marije in starega kralja je na ikoni prostor tudi za vsakega od nas, ki prosimo in čakamo na prihod Svetega Duha. On nas očiščuje, razsvetljuje in opogumlja, da naše življenje postaja zares duhovno življenje: življenje sinov in hčera, bratov in sester ter Kristusovih pričevalcev. Na nas je, da ta dar sprejmemo aktivno, tako kot so to storili apostoli, saj bomo le po delovanju Svetega Duha lahko tudi mi obrodili mnogo sadov.