Med splošno avdienco v velikem tednu je papež Frančišek nadaljeval s katehezo o krščanskem upanju in se tokrat osredotočil na upanje, ki nam ga daje skrivnost križa, in se razlikuje od upanja sveta.

Takoj po prihodu v Jeruzalem je Jezus pojasnil: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12, 24). Jezus sam se naredi majhnega kot pšenično zrno. Zapustil je veličastje nebes in prav tako »padel na zemljo«.

V skrajnem ponižanju, smrti na križu, je seme Njegove ljubezni vzklilo in obrodilo obilo sadu – vzklilo je upanje, po moči ljubezni, kajti: ljubezen »vse upa, vse prestane« (1Kor 13, 7). Ljubezen je življenje Boga in je prenovila vse, kar je dosegla. V svoji smrti in vstajenju Gospod našo krivdo spremeni v odpuščanje, našo smrt v vstajenje, naš strah v zaupanje, našo temo v luč, naše razočaranja v upanje. In tako upanje premaga vse.

Seme, ki umre – »to je logika ponižne ljubezni. To je pot Boga, ki edini obrodi sad in premaga zlo«. Kajti »kdor ljubi, nekaj izgubi«. Kdor pa je pohlepen, ne bo nikoli nasičen. Kdor ljubi le sebe in živi za svoje interese, se napihuje in na koncu izgubi. Kdor pa to logiko sprejme, je pripravljen služiti in živeti tako, kot od nas pričakuje Bog. Na ta način postane zmagoslaven, reši sebe in druge.

Tudi mi smo poklicani, da postanemo seme upanja za svet: »Res je, da gre pot ljubezni preko križa, žrtve, razdajanja. Toda cilj je vstajenje, življenje v polnosti.« Tako bomo počasi razumeli, kako upati z Jezusom pomeni, da se naučimo že zdaj v semenu videti rastlino, ki poganja, »pasha v križu, življenje v smrti«. Kajti: »S Teboj ni nič izgubljeno, s Teboj lahko večno upam, Ti si moje upanje.«

Vir: kath.net
Foto: arhiv Družine (T.S.)