Še tako majhna možna izbira na bolje, še tako majhna možnost za majhen žarek sonca v temi bolečine, strahu, samote, revščine in občutka brezizhodnosti lahko človeku da neverjetno moč. Že misel, v kateri se vidimo v boljših okoliščinah ali v danih razmerah iščemo nekaj pozitivnega, nam pomaga k pozitivnejšemu pogledu na prihodnost. Velikokrat zanemarjamo moč besede in iskrene želje, pa vendarle ljudje tudi v najhujši bolečini in stiski zaznamo ljubezen, iz katere raste upanje, če je nekdo ob nas in se nas dotakne. Vsekakor pa ne moremo vsega rešiti z besedo.

Ta pogled bi bil utopičen, kadar ljudje očitno najprej potrebujejo konkretno pomoč, ker živijo v zelo slabih pogojih za življenje. In ko pišem o upanju za vse, imam najprej v mislih otroke v družinah, ki se same ne morejo preživljati. Rast, samopodoba in možnosti za razvoj otrok v takih družinah so lahko zelo omejene, kar lahko prenaša revščino v naslednjo generacijo. Če starši ob minimalnih plačah ne morejo poskrbeti za družino, potem nekaj v družbeni pravičnosti ni v redu. Če podjetje ustvarja velike dobičke, zaposlene pa drži na minimalnih plačah, potem tudi to ni v redu.

Če starši ob minimalnih plačah ne morejo poskrbeti za družino, potem nekaj v družbeni pravičnosti ni v redu.

Še huje je, če revna družina ne premore svojega stanovanja in živi v najetem ter je po možnosti primorana še v večkratne selitve. Družine so ob stalnem višanju cen hrane, za katero porabijo večino sredstev, v vse večji stiski. Inflacija za njih ni 5-, ampak 30-, 50- ali 100-odstotna, kar se zrcali v cenah na najnujnejših artiklih. Letos se pridružujejo še gospodinjstva, ki so jih prizadele poplave.

Prva pomoč humanitarnih organizacij in države je skoraj razdeljena, potrebnih pa bo še veliko sredstev in ukrepov države pri obnovi, da bodo ljudje lahko povrnili vsaj del prejšnjega stanja in vzpostavili pogoje za dostojno življenje. Potreben pa bo tudi izjemen posluh za posebnosti posameznih območij in posameznih gospodinjstev. Pomoč države je bila do sedaj večinoma razdeljena pavšalno po škodi v stanovanju brez resnega upoštevanja socialno-ekonomskega stanja družine. Temu se v prihodnosti ne bo mogoče izogniti, če želimo za vse enako in pravično upanje.

Še tako majhna možna izbira na bolje v temi bolečine, strahu, samote, revščine in občutka brezizhodnosti lahko človeku da neverjetno moč.

Druga velika skupina Slovencev, ki hrepeni po upanju, so starejši, ki jih pestijo osamljenost in bolezni. Številni bi že leta potrebovali več dostopnih storitev dolgotrajne oskrbe, predvsem pa je vidna izjemno velika vrzel na področju paliativne-hospic oskrbe in negovalnih bolnic. Tukaj stanje že dvajset let kliče po bolj aktivnih prizadevanjih države in družbe, da se starejšim, bolnim in umirajočim olajša življenje. Dogajajo se velike krivice, saj mnogi v bolezni trpijo, ker nimajo primerne zdravstvene, psihološke ali socialne oskrbe. Samo upamo lahko, da je dovolj vsaj duhovne oskrbe in človeške bližine, ki jo nudijo duhovniki in prostovoljci Karitas. Veliko večjo podporo pa bi potrebovali tudi svojci, ki negujejo svoje bližnje. Njihovo breme je zelo veliko in ga je treba lajšati, najprej s primernim znanjem za nego, različnimi olajšavami in prilagoditvijo zaposlitve, podobno kot to velja za starše otrok. Tukaj ima svojo nalogo tudi Cerkev in njene ustanove, da ponudi svojcem ustrezno podporo.

Še bi lahko naštevali skupine ljudi, ki so pozabljeni, na robu ali se jim celo godi krivica, ki ni samo v glavi kot zamera, ampak ima konkretne posledice. Dela v družbi, državi in Cerkvi za upanje je zelo veliko. Ena izmed zelo pomembnih tem je pravičnost, na kar nas papež Frančišek vedno opozarja in za kar je treba ves čas gojiti občutljivost in pozornost. In k temu nas vabi s svojim naslovom »Upanje za vse« vabi tudi letošnji teden Karitas.