Tik pred referendumom smo, ki naj bi povprašal ljudi o evtanaziji oziroma o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ne vem, ali se ljudje sploh dobro zavedajo, o čem bodo glasovali. Odločali se bodo o drugih, ne o sebi. Sami se bodo morda enkrat pozneje srečali s trpljenjem in naredili bi vse, da takrat ne bi bilo treba trpeti. Gotovo zelo razumljiva želja, ki bi se ji pridružila večina ljudi. Ampak za zmanjšanje trpljenja večina ne bi delala samomora. Trpljenje je mogoče odpraviti ali zmanjšati tudi drugače. Nekaj trpljenja pa v življenju vsakega človeka ostane. Zato mislim, da takšno vprašanje sploh ne bi smelo biti vprašanje referenduma. Poleg tega pa se mi tudi zdi, da vprašanje ni jasno postavljeno.

Kot zdravnica sem se od vsega začetka trudila, da bi ohranjala ljudi pri življenju, da bi jim olajšala življenje, zdaj pa naj bi prestopila med tiste, ki naj skušajo to življenje kar ukiniti. To preprosto ni združljivo z mojo poklicno etiko.

Letos bom stara...