Na katoliškem spletnem portalu Aleteia so v dneh po terorističnih napadih v Parizu objavili zapis mlade francoske katoličanke, ki si v svoji vesti prizadeva odpustiti skrajnežem za njihova brezsrčna dejanja, ki so zahtevala toliko nedolžnih življenj v njenem mestu. Podobno kot soprog ene izmed žrtev petkovih napadov si tudi mlado dekle prizadeva, da bes in sovraštvo ne bi postala vodnika v njenem življenju.



»Prosila sem Gospoda, z vso močjo vere, naj pride in mi pomaga, naj pride in nam vsem pomaga, da bi ti lahko odpustili.«

Stara sem 18 let in sem katoličanka. Danes, kot vsak ponedeljek, sem na poti iz šole sedla na trg pred kavarno in spila skodelico kave. Pravzaprav nič posebnega. Kava ni imela prav nič drugačnega okusa kot teden dni prej, natakarica se je tako kot vsakokrat prijazno nasmehnila, redni obiskovalci pa so sedeli za svojimi stalnimi mizami. Kot vsak ponedeljek sem iz torbe skoraj mehansko vzela včerajšnji časopis in preletela naslove.

Vendar časopisa, ki ga prelistam vsak teden, ne prepoznam. Logo je natisnjen na sredini, »na pol droga«, na naslovnici pa je en sam naslov: »Žalost in jeza«.

Kaj naj storim?

Fotografija moža, ki joče pred šopki rož, svečami in francosko zastavo, je objavljena na naslovnici. Mož, solze, jeza, smrt, nedolžni ljudje, poškodbe; ne želim več brati. Odložim časopis, spijem kavo in plačam. Prvič letos ta prostor, kjer običajno v miru preberem časopis, zapustim predčasno.

Kaj naj torej storim? Odidem domov, kot nam to svetujejo oblasti? Ne. Odločim se in se sprehodim do kraja, ki ga dobro poznam in mi je pri srcu. Čez pet minut sem že tam.

To je moja župnijska cerkev, moj drugi dom, Gospodova hiša. Vstopim. V njej je veliko ljudi. V tišini se odpravim do oltarja, posvečenega Devici Mariji. Tam ni nobenega prostora. Edini prazni prostor je klečalnik pred oltarjem sv. Rite, priprošnjice za rešitev iz brezupnih položajev.

Na misel mi pride odlomek iz evangelija po Mateju: »Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo« (Mt 5,44).

Nisem molila za žrtve …

Zato sem se nečesa domislila. Nisem molila za žrtve ali njihove svojce ali za odrešitev moje čudovite domovine. Danes sem molila zate. K sveti Riti sem molila, naj nam pomaga odpustiti. Prosila sem, naj pomaga Francozom, da bi ti lahko odpustili. Molila sem za družine žrtev, da bi ti nekega dne lahko odpustile, odpustile za tvoja neupravičena in barbarska dejanja. Prosila sem Gospoda, z vso močjo vere, naj pride in mi pomaga, naj pride in nam vsem pomaga, da bi ti lahko odpustili. Prosila sem sveto Rito, naj te blagoslovi in nadte pošlje milost Svetega Duha.

Molila sem k sveti Devici Mariji, naj bdi nad teboj. Prosila sem jo, naj te ovije s plaščem svoje ljubezni. Naj te prepriča, da smo na svetu zato, da bi ljubili, ne pa ubijali. Da bi doumel težo in nesmisel svojega dejanja. Molila sem, da bi doumel, kako noben človek, ne glede na to, kdo je, od kod prihaja, kaj veruje ali kakšne zamisli ga navdihujejo, ne zasluži smrti zgolj zato, ker se je želel zabavati s prijatelji.

»Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna …«

Nato sem se spomnila še drugega odlomka iz evangelija po Mateju: »Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,19-20).

In molila sem, da ne bi bila edina katoličanka, ki moli za tvoje odpuščanje. Molila sem, da bi se naučil sprejeti odpuščanje drugih, česar te tvoja ideologija ni naučila. Ti, ki tako kot jaz živiš v Franciji, imaš družino, naj te Gospod Jezus Kristus popelje na pravo pot. Naj te nauči pomena ljubezni in bratstva, ki nas vse povezujeta.

Kajti francoske družbe nisi razbil, ampak si jo okrepil. Nisi povečal rasizma, izkoreninil ga boš. Nisi umoril naše vere, znova si jo oživil.

Naj na koncu navedem še nekaj besed Matere Terezije:

Življenje je lepo, občuduj ga.
Življenje je užitek, okušaj ga.
Življenje so sanje, uresniči jih.
Življenje je izziv, sprejmi ga.
Življenje je dolžnost, izpolni jo.
Življenje je igra, igraj jo.
Življenje je dragoceno, skrbi zanj.
Življenje je bogastvo, ohrani ga.
Življenje je ljubezen, uživaj jo.
Življenje je skrivnost, odkrij jo.
Življenje je obljuba, izpolni jo.
Življenje je žalost, premagaj jo.
Življenje je pesem, prepevaj jo.
Življenje je boj, sprejmi ga.
Življenje je tragedija, sooči se z njo.
Življenje je pustolovščina, tvegaj jo.
Življenje je sreča, pridobi si jo.
Življenje je življenje, brani ga.

Upam, dragi terorist, da boš bral te besede in spoznal, da sovraštvo in smrt nista rešitev.

Mlada katoličanka, ki si prizadeva za odpuščanje.

Vir: www.aleteia.org
Foto: Aleteia (fotografija je ilustrativna)