Sram in krivda sta dve zelo močni orodji, ki ju starši uporabljamo bolj pogosto, kot se zavedamo. »Ne morem dojeti, da si drzneš to narediti meni!« »Ko sem bil jaz v tvojih letih, niti v sanjah nisem upal pomisliti na kaj takega!« »Ne vem, od kod si se vzel, da si tak!« Težko si priznamo, da to počnemo iz lastne nemoči. S tem pritiskom hočemo doseči, da otrok spremeni svoje vedenje. In v glavnem deluje, ker otrok po svoji naravi pri starših vedno išče sprejetost in potrditev. Dolgoročno pa se pokažejo težave, ko otrok vedno znova zaman išče potrditev zunaj sebe. Nebeški Oče nam staršem ne nalaga službe neprestanega korigiranja otroka. Tudi on nas noče imeti na vrvici sramu in krivde. Imamo pa dolžnost, da otroku pomagamo živeti to, k čemur ga kliče Bog.