Jelka Mrak Dolinar je zadnja desetletja živela v Spittalu v Avstriji, kamor je v 50. letih odšla k svojim staršem, ki so bili v begunskem taborišču, potem ko je doživela strahote komunistične revolucije.

Zaprta je bila v Škofovih zavodih v Šentvidu, potem pa v sodnih zaporih v Ljubljani, kjer so jo obsodili na dvanajst let zapora. Svoje spomine na povojne krute razmere v socialističnih zaporih je kot ena izmed redkih povojnih zapornic predstavila v knjigah.

V knjigi Brazde mojega življenja, ki je izšla pri založbi Družina, je opisala nečloveške razmere v zaporih v Begunjah in Rajhenburgu ter suženjsko trpljenje na deloviščih ceste »bratstva in enotnosti« na Hrvaškem, kjer je komaj preživela. V zaporu je povsem po nedolžnem prebila pet let, sedem mesecev in 23 dni. Več o knjigi si lahko preberet v članku Pet let, sedem mesecev.

»Razmere v zaporih so bile skrajno nečloveške. Lakota, žeja, bolezni, kot so tifus, krvava griža in podobno, so bile na dnevnem redu. Delati smo morale od ranega jutra do večera, dokler nismo opravile norme. Razmere je težko opisati, saj so bile skrajno nečloveške, tako da se zdi danes nerazumljivo, da je bilo kaj takega sploh mogoče,« je povedala v pogovoru za Družino.

V Spittalu je prevzela vodenje slovenskega otroškega vrtca in nedeljske šole. Tam je spoznala tudi svojega poznejšega moža Lojzeta Dolinarja.

Pogreb bo v četrtek, 26. julija, ob 11. uri na pokopališču v Spittalu ob Dravi na avstrijskem Koroškem.

Foto: Tatjana Splichal

Preberite tudi:

Jelka Mrak Dolinar: Skozi čas preizkušenj - razstava o politični zapornici Jelki Mrak Dolinar na Študijskem centru za narodno spravo