Njegovo najbolj znano delo je Nekropola, roman o njegovem življenju v taborišču, s katerim je zaslovel tudi po Evropi. Večkrat so ga omenjali tudi kot kandidata za Nobelovo nagrado za književnost. Prejel je številna priznanja in častne nazive, med drugim je ob svoji stoletnici prejel naziv »državljan Evrope« in Peterlinovo nagrado.

Kot otrok priča požigu Narodnega doma v Trstu

Boris Pahor se je rodil 26. avgusta 1913 v slovenski družini v Trstu, še v času Avstro-Ogrske in leto pred začetkom prve svetovne vojne. Kot otrok je bil priča nacionalistične ideologije in pri sedmih letih na lastne oči videl fašistični požig Narodnega doma v Trstu.  Ob 100. obletnici požiga Narodnega doma, ko je bil ta julija 2020 vrnjen Slovencem, sta mu predsednika Italije in Slovenije, Sergio Mattarella in Borut Pahor, hkrati izročila najvišji državni odlikovanji obeh držav. 

Z osnovnim šolanjem je začel leta 1919, ko je bila v Trstu še dovoljena slovenska šola. Ko je leta 1923 Gentilejeva šolska odpravila vse slovenske in hrvaške šole v Julijski krajini, je šolanje nadaljeval v italijanščini. Leta 1930 se je vpisal na klasično gimnazijo v škofijskem semenišču v Kopru, kjer je leta 1935 maturiral. Nato je v Gorici vpisal teologijo, a je študij leta 1938 opustil. Med študijem ga je prizadel brutalni napad na slovenskega zborovodjo Lojzeta Bratuža, ki so ga fašisti na božični večer leta 1936 ugrabili in mučili do smrti.

Prvo prozo objavil v celjski reviji Mladika

V času študija, ko je bila prepovedana javna in zasebna raba slovenščine v Julijski krajini, je Pahor pisal v slovenščini. Prvo prozo je objavil v celjski reviji Mladika pod psevdonimom Jožko Ambrožič. Leta 1939 je navezal pisemski stik s pesnikom Edvardom Kocbekom in ostal z njim povezan do Kocbekove smrti.

Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in poslan na tuja bojišča. Po kapitulaciji Italije se je septembra 1943 vrnil v Trst, ki je že bil pod nemško okupacijo, in se pridružil osvobodilni fronti - kasneje je to obdobje popisal v romanu Mesto v zalivu. Leta 1944 so ga Nemci skupaj s 600 drugimi deportiranci poslali v nacistična koncentracijska taborišča (Natzweiler-Struthof, Markirch, Dachau, Mittelbau-Doro, Harzungen in Bergen-Belsen) - izkušnje iz koncentracijskih taborišč so bile vodilna tema Pahorjevih del, tudi romana Nekropola, ki je preveden v trinajst jezikov.

Delček taboriščne izkušnje je zajet tudi v dokumentarni film Mož, ki je preveč videl, ki je nastal v produkciji britanske televizijske mreže BBC in je bil pri nas premierno predvajan lani januarja.

Pahor se je v Trst vrnil konec leta 1946. Leta 1947 je na Univerzi v Padovi diplomiral s temo Ekspresionizem in neorealizem v liriki Edvarda Kocbeka. Istega letasta se s Kocbekom prvič srečala v živo in navezala še tesnejše prijateljstvo.

Svobodni književnik

Pahor je dolgo let živel kot svobodni književnik. Največ je objavljal v Razgledih. Ko je revija leta 1953 prenehala izhajati, so skupaj s Pavletom Merkujem in Alojzom Rebulo poskusili z izdajanjem revije Sidro, nato pa še revije Tokovi, a sta obe izhajali le kratek čas. Leta 1966 je ustanovil Zaliv, v katerem je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu takratne socialistične Jugoslavije. Časopis je bil do prenehanja 1990 prostor za polemične objave slovenskih oporečnikov.

Med letoma 1953 in 1975 je Pahor poučeval kot profesor italijanske književnosti na slovenski srednji šoli v Trstu.

Leta 1952 se je poročil z Radoslavo Premrl, ki je umrla leta 2010.

Preberite tudi: Boris Pahor – slovenska vest stoletja

»Afera Zaliv«

Leta 1975 je Pahor skupaj z Alojzom Rebulo v Trstu izdal brošuro Edvard Kocbek: pričevalec našega časa z intervjujem s slovenskim pesnikom in mislecem  Kocbekom, v katerem je obsodil zunajsodni poboj  11.000 domobrancev, ki so po zmagi komunistov prebežali na Koroško, Angleži pa so jih vrnili partizanom, ki so jih nato mučili in pometali v kočevska brezna. Intervju je v Jugoslaviji in med komunističnimi oblastniki dvignil veliko prahu, Kocbek je bil izločen iz javnega življenja. Zaliv, ki je knjigo izdal, je bil v Jugoslaviji prepovedan, Pahorju pa je jugoslovanska komunistična oblast prepovedala vstop v državo - vse do leta 1981, ko je prišel na Kocbekov pogreb.

Svetlo pričevanje za vsakega Slovenca

Boris Pahor je z osebno zavzetostjo in osebno angažiranostjo v težkih časih ohranjal slovensko besedo, čeprav bi marsikdo nanjo lahko pozabil ali jo nadomestil s tujo. Nasprotoval je »ideologijam različnih barv in nazorov, ki so hotele podjarmiti svobodo ter uničiti slovenskega človeka in njegov materni jezik. Naš človek in njegov jezik živita in se ohranjata v zamejski skupnosti na osnovi prizadevanj slovenskih duhovnikov,« in tudi po osebni zaslugi Borisa Pahorja, so ob njegovem visokem jubileju, ko je dopolnil sto let, v voščilu zapisali slovenski škofje. 

O človeku z bogatim ustvarjalnim opusom ter pokončno držo z jasno narodno zavestjo so poudarili še, da je v svojih delih orisal dramo človeka in človeštva, ujetega med krutostjo totalitarizmov in iskanjem svobode. Pahorjevo življenje, čeprav zaznamovano s težkimi izkušnjami, je za vsakega Slovenca lahko svetlo pričevanje.