Bil je teolog in izobraženec, dolgoletni škofov vikar za slovenske vernike, škofijski kancler, predsednik Goriške Mohorjeve družbe in lanski diamantnomašnik. V kapeli duhovniškega doma v Gorici se je Bogu za 70 let mašništva zahvalil z besedami: »Kadar koli sem videl človeka, ni bil moj sovražnik, zmeraj mi je bil brat ali sestra. Nosil je Božje znamenje, zato sem ga vzljubil, z njim govoril, mu tudi pomagal. Bog daj, da bi še kakšen dan, ki mi ostane, tako delal. Vam pa želim, da bi Božja znamenja, ki jih nosite v sebi, ljudje, ki vas srečajo, znali videti in reči: 'To je nekaj lepega, nekaj Božjega.'«

Krepitev verske in narodne zavesti ter kulturne dejavnosti

Dr. Oskar Simčič se je rodil 4. maja 1926 v Medani. Po klasični gimnaziji v goriškem malem semenišču je v vojnih letih študij nadaljeval v semenišču v Castelleriu pri Vidmu, v duhovnika pa je bil posvečen 2. julija 1951. Istega leta je bil imenovan za prefekta v Alojzijevišču. Po nadaljevanju bogoslovnega študija v Rimu je leta 1954 magistriral na Teološki fakulteti Gregorijanske univerze. Leta 1956 se je vrnil v Gorico in bil imenovan za kaplana, leta 1969 pa za župnika v Števerjanu. V 15 letih vodenja župnije si je prizadeval za krepitev verske in narodne zavesti ter kulturne dejavnosti, poroča Novi glas.

Vikar za slovenske vernike goriške nadškofije

Leta 1974 je na Gregorijanski univerzi doktoriral iz teologije. Med letoma 1975 in 1987 je bil katehet na goriških višjih šolah, hkrati je poučeval tudi slovenščino na videmskem bogoslovnem zavodu in predaval moralno teologijo v goriškem in videmskem bogoslovju. Leta 1978 ga je nadškof Pietro Cocolin imenoval za vikarja za slovenske vernike goriške nadškofije, skrbel pa je tudi za slovenske vernike iz Milana in okolice ter imel več let vsako tretjo nedeljo v mesecu mašo v slovenskem jeziku. Službo kanclerja in vodstvo nadškofijske pisarne je sprejel leta 1987.

Široka razgledanost in dobro poznavanje današnjih problemov

Msgr. Oskar Simčič, dolgoletni steber goriške nadškofije in odličen pridigar pri slovenskih bogoslužjih, je bil, kot še navajajo v Novem glasu, zelo dejaven tudi na kulturnem področju, na katerem sta na dan prihajala njegova široka razgledanost in dobro poznavanje problemov današnje družbe. Objavljal je študije in članke v koledarju Goriške Mohorjeve družbe, ki ji je več let tudi predsedoval (in si prizadeval za sodelovanje med Goriško, Celovško in Celjsko družbo) in drugih publikacijah, občasno tudi v Novem glasu.

Zvestoba Cerkvi in prežetost z duhom Svetega pisma

»Na vseh ravneh služenja krajevni Cerkvi in narodu ga odkrivamo kot človeka, ki svoje duhovništvo tesno povezuje s kulturno dejavnostjo, s svojo vsestransko strokovno razgledanostjo, teološko in sociološko pa s svojimi članki in razpravami posega v širše področje družbene stvarnosti med rojaki na Goriškem in v zamejstvu sploh. Iz vsega, kar govori v prijateljski družbi, predava v javnosti in raznim skupinam, pridiga v cerkvi, odseva njegova premočrtna predanost, zvestoba krajevni in vesoljni Cerkvi, prežetost z duhom Svetega pisma,« je ob pokojnikovi 80-letnici v Družini zapisal Jože Zadravec.

Večna luč naj mu sveti, naj počiva v miru!