Leta 1949 je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost pri prof. Gabrijelu Stupici in Nikolaju Pirnatu. Po končani akademiji se je preživljal kot ilustrator in risar stripov za časopise in revije. Leta 1959 je prejel štipendijo za študijsko bivanje v Parizu, pet let pozneje pa nagrado Prešernovega sklada za ciklus umetniških stvaritev z motiviko po potresu porušenega Skopja. Znan je bil zlasti kot akvarelist, grafik in slikar, čeprav se je ukvarjal tudi s poslikano keramiko in tapiserijami. Živel in delal je v Ljubljani in v vasi Krka na Dolenjskem.

»Le čudim se temu, kako velik čudež je življenje«

»Čim starejši sem, tem bolj se mi zdi vse skrivnostno in tem manj razumem dimenzije bivanja. Srečujem se z mnogimi vprašanji in misteriji, na katere mi znanost ne zna odgovoriti. Samo čudim se, kot otrok, temu, kako velik čudež je življenje in vse ustvarjeno okrog nas … Vendar ko bi vse spoznali in vedeli, bi bilo radovednosti in ustvarjalnosti konec in postalo bi dolgčas,« je pred skoraj natanko 12 leti, ob robu razstave v Galeriji Družina, v pogovoru z Družinino novinarko Ksenjo Hočevar zaupal Slana.

Ne morem brez slikanja. Držim se besed Picassa, ki je dejal, naj ne mine dan brez črte. Delam z radovednostjo, kajti slika ne sme biti dolgočasna.

Med najplodovitejšimi slovenskimi slikarji

Bil je eden najbolj plodovitih slovenskih slikarjev, njegov opus je bil zelo raznolik. Zanj so bili značilni etnološko navdahnjeni motivi, denimo kozolci, skednji, mlini, vinske kleti, notranjščine starih gostiln in podstrešnih sob. Obenem je bil dobro znan po svojih šopkih, petelinih, mačkah, ribah. Po prvi razstavi leta 1953 v ljubljanski Mali galeriji je doma in v tujini pripravil še več kot 130 samostojnih in vsaj dvakrat toliko skupinskih razstav. Leta 2013 je v samozaložbi izdal obsežno monografijo s spremnim besedilom Milčka Komelja.

»Najlepše je, ko roka prehiti razum«

Še v 85. letu življenja je na vprašanje Ksenje Hočevar, ali še ustvarja, odvrnil: »Vsak dan! Ne morem brez slikanja. Držim se besed Picassa, ki je dejal, naj ne mine dan brez črte. Delam z radovednostjo, kajti slika ne sme biti dolgočasna. Najlepše je, ko roka prehiti razum. Ko telo pozabi nase, ko odplava duša po svoje in se zaziblje v melodiji vsemirja. Pri vsaki sliki bi rad naredil nekaj novega, česar še nisem. Veselim se vsakega odmika od že znanega, že narisanega. Znane šablone me dolgočasijo. Sem radoveden in dolgčas bi mi bilo početi eno in isto.«

Manj ima umetnina v sebi, bolj je treba razlagati. Mene zanima izraznost, ki se jo lahko samo občuti, velikih razlag pri tem ni.

Razlagati sliko je neumnost

Da je razlagati sliko neumnost, je še poudaril pred leti v pogovoru za Družino, saj da je treba sliko – kot glasbo – občutiti. »Razlaganje, jaz mu pravim nakladanje, je danes v modi. Govoričijo, pri čemer uporabljajo nerazumljive besede in celo špekulirajo, da tega nihče ne razume, ker potem lahko rečejo, da kdor ne razume, je pa zaostal. Zganjajo kvazifilozofijo, ki je nihče ne razume, ker ni česa razumeti. Manj ima umetnina v sebi, bolj je treba razlagati. Mene zanima izraznost, ki se jo lahko samo občuti, velikih razlag pri tem ni,« je tedaj povedal Slana.