Hermann Scheipers je bil mlad duhovnik, ko so ga leta 1940 aretirali nacisti in ga odpeljali v taborišče v bližini Münchna. V Dachau so odpeljali precejšnje število duhovnikov: okoli 95 % izmed 2.720 duhovnikov v taborišču je bilo katoliških (med njimi tudi slovenski).



Oče Scheipers je umrl 2. junija letos v mestu Ochtrup v pokrajini Münsterland, v istem kraju, kjer se je rodil 24. julija 1913. Njegovo delo z mladimi, kmalu po tem, ko je prejel duhovniško posvečenje, je pritegnilo pozornost nacistov. V osmrtnici na spletni strani nemške katoliške agencije KNA je zapisano:

Ker je simpatiziral s poljskimi prisilnimi delavci, z njimi obhajal sveto mašo in jih spovedoval, je bil oktobra 1940 aretiran in pet mesecev kasneje odpeljan v Dachau. V njegovem dosjeju, do katerega je prišel povsem naključno, piše: »Scheipers je fanatični zagovornik katoliške Cerkve in zato je precej verjetnosti, da bo med prebivalci povzročal nemire.«

Na taboriščni uniformi je nosil številko 24255.

Oče Scheipers se je spominjal, kako je poveljnik taborišča sprejel njega in njegove sojetnike: »Ste brez časti, brez pomoči in brez pravic. Tu lahko delate ali pa umrete.« »Znameniti« napis nad vrati pa pravi »Arbeit macht frei« (Delo osvobaja).

V osmrtnici je še pisalo, da je kot mnogi duhovniki v Dachauu »vedno kot suženj garal na polju, kot obrok pa je večinoma dobil le vodeno juho. Ljudje, ki niso bili dovolj hitri, so bili deležni bičanja, obešeni so bili za roke ali pa potopljeni v ledeno mrzlo vodo. Mnogi so umrli.« »Edina stvar, ki jo je človek lahko naredil, je bila pobeg ali pa molitev«, je v svojih spominih zapisal Scheipers.

V nekem trenutku se je znašel v nevarnosti, da ga bodo odpeljali v plinsko celico, vendar mu je bilo prizanešeno, ko je njegova sestra dvojčica Anna moledovala pristojne v Berlinu in jih svarila pred burnimi odzivi katoličanov v Münsterlandu, če bi do usmrtitve prišlo.

Prijatelj duhovnik ni imel tolikšne sreče, se je oče Scheipers ganjen spominjal, kako mu je podaril svoj odmerek kruha, preden so ga odpeljali v smrt. »Vsakokrat, ko sem obhajal sveto mašo in lomil kruh, sem se spominjal tega dogodka.«

Aprila 1945 je očetu Scheipersu naposled uspelo pobegniti z »marša smrti« proti Bad Tölzu. Po vojni se je vrnil na svoje nekdanje delovno mesto v škofiji Dresden-Meißen in se vztrajno upiral oblastnikom v Nemški demokratični republiki. Ko je po padcu komunizma našel svojo datoteko varnostne službe, je ugotovil, da je njegov »primer« obdelovalo petnajst tajnih agentov in da so pripravljali sojenje, na katerem bi bil obtožen razpečevanja sovražnega gradiva.

»V Dachauu sem bil iz povsem enakega razloga«, je takrat komentiral Scheipers.

Vir: www.aleteia.org
Foto: Aleteia