Zaposlen je bil v Tovarni glinice in aluminija – TGA Kidričevo

Rajko Topolovec se je rodil 26. avgusta 1937 v kmečki hiši v Jastrebcih pri Kogu, pri Ormožu, v župniji Sv. Bolfenka, torej na vzhodnem obrobju Slovenskih Goric oziroma Prlekije.

Po drugem razredu nemške šole med drugo svetovno vojno je po vojni spet nadaljeval z drugim razredom v Titovi Jugoslaviji.

Rajko Topolovec je bil po poklicu metalurg.

Končal je nižjo gimnazijo v Ormožu in Ljutomeru, nato pa šolanje nadaljeval na srednji tehniški šoli v Ljubljani, kjer je leta 1957 postal metalurg. Še istega leta se je zaposlil v Tovarni glinice in aluminija – TGA Kidričevo, kjer se je med delom došolal za inženirja organizacije. Leta 1993 se je upokojil.

Rajko Topolovec, Janez Janžekovič in Franc Krnjak pred gradom v Ormožu, 4. julija 2012. FOTO: Ivo Žajdela.

Pri 60 letih je izdal prvo pričevanjsko knjigo

Bil je človek »nemirnega duha«. V petinpetdesetem letu je kot najstarejši Slovenec opravil pilotski izpit za motornega zmaja, v šestdesetem (1998) pa je s pomočjo računalnika napisal svojo prvo knjigo Pot do kruha, v kateri je opisal svojo življenjsko pot.

V njej je zapisal, da je za veselje do javnega pisanja, najprej v svojem tovarniškem glasilu Aluminij, in nato v drugih časopisih in revijah, »prav gotovo poleg očetovega prispevka »kriv« tudi njegov nekdanji profesor, znani slavist, književnik in dolgotrajni ravnatelj ljutomerske meščanske šole ter potem nižje gimnazije Jan Baukart«.

Topolovec je bil član Združenja slovenskih aktivnih inovatorjev (ASI), preko katerega je razstavljal svoje izume v prototipnih izvedbah doma in po svetu.

Tako kot oče Anton Topolovec je bil tudi sin Rajko človek, ki se je v življenju lotil marsičesa in tudi uspel. Bil je član Združenja slovenskih aktivnih inovatorjev (ASI), preko katerega je razstavljal svoje izume v prototipnih izvedbah doma in po svetu.

Rajko Topolovec in Janez Janžekovič na spominskem večeru za otroke, umrle v ormoškem gradu leta 1945, Ormož, 20. september 2013. FOTO: Ivo Žajdela

Objavljal je v različnih časopisih, revijah in strokovnih publikacijah

Znan je bil kot t. i. alternativni pisec, saj je imel močno voljo za dopolnjevanje režimske zgodovine, ki so jo napisali komunistični »zmagovalci«. Bil je član zgodovinskih društev v Ormožu in Kidričevem, v katerih je pisal prispevke za njihova glasila. V časopisih in revijah je objavil več kot dvesto prispevkov, večinoma kot pisem bralcev.

Prispevke je najprej objavljal v tovarniškem glasilu Aluminij, kasneje pa je objavljal v različnih časopisih, revijah in strokovnih publikacijah (Večer, Demokracija, Družina, Reporter).

Napisal in v samozaložbi je izdal več knjig.

Napisal in v samozaložbi je izdal več knjig. Njegov stil pisanja je bil mešanica zgodovinopisja in leposlovnih vložkov z anekdotami, ki jih je črpal od še živečih, avtentičnih pričevalcev. Kljub navidezni preprostosti so njegove knjige vir mnogih podatkov in opisov življenja nekoč.

Napisal je in v samozaložbi izdal šest knjig

Poleg omenjene knjige Pot do kruha (1998) je napisal in v samozaložbi izdal še pet knjig.

V drugi knjigi Vse je za povedati (2009, 272 strani) je objavil svoja besedila in pisma bralcev, v katerih je razkrival t. i. zamolčano resnico polpretekle zgodovine.

FOTO: osebni arhiv

Predstavil je svoj rojstni kraj Sv. Bolfenk pri Središču (Kog), potovanje v Sovjetsko zvezo (1975) in v Ameriko (1981). V drugem delu knjige je pisal o domači cerkvi in njeni povojni obnovi, leta 1945 je bila namreč zaradi nemško-bolgarskega obstreljevanja močno poškodovana, posojilnici, Društvu kmečkih fantov in deklet, »heroju« Jožetu Kerenčiču, povojni prisilni kolektivizaciji ter elektrifikaciji kraja.

Knjiga o (post)komunističnem Kidričevem

V knjigi Kraj prišlekov (2002, 344 strani) govori o naselju Kidričevo, od časa Avstro-Ogrske, o medvojnih velikonemških načrtih in povojnem partizanskem koncentracijskem taborišču Strnišče, za katerim je tam ostalo eno od velikih slovenskih grobišč, ki si jih je privoščil zločinski komunistični režim, po demokratizaciji se nekdanji zločinci za tam mučene in umorjene niso ne opravičili ne kesali, še več, kot mnoga druga ostaja le površno evidentirano in neraziskano. Topolovec je ugotovil, da je značilno, da je urbanistična podoba Kidričevega kopija podobnih naselij v Sovjetski zvezi in nekdanjih njenih privrženkah, naselje pa je edino ohranilo ime po osebnosti iz tistega časa, to je po Borisu Kidriču, komunističnem revolucionarju in zločincu.

FOTO: osebni arhiv

Ker je v prvi knjigi Pot do kruha opisal prvo tretjino svojega življenja in predstavil svojo družine, je v tej predstavil še drugo tretjino in delo v Kidričevem ter življenje na Ptuju.

Knjigi o ormoškem Petričku leta 1945

V knjigi Ormoški petriček (2012, 184 strani) je osvetlil problematiko trpljenja otrok, ki jih je novi komunistični režim leta 1945 iztrgali materam v koncentracijskem taborišču Strnišče in jih po enakem postopku kot je otroke iz koncentracijskega taborišča na Teharjah združil v taborišču Petriček v Celju, strniške zbral v gradu Ormož. O trpljenju teh otrok so posneli tudi dokumentarni film.

FOTO: osebni arhiv

Ker so bili ti otroci na ormoški grad pripeljani iz koncentracijskega taborišča Strnišče, je v knjigi najprej podan prikaz tega taborišča in razmer v njem, temu pa nato sledi objava pričevanj tistih, ki so bili leta 1945 kot otroci zaprti v ormoškem gradu.

Zbral je pripovedi sedmih otrok, preživelih taboriščnikov, ki so bili takrat stari med pet in dvanajst let.

Dodano vrednost knjigi dajejo številni objavljeni arhivski dokumenti, ki s svojo pričevalnostjo samo še prispevajo k njeni večji dragocenosti.

Knjiga o povojnem komunističnem režimu in upornikih proti njemu

Knjiga Podaljšano partizanstvo (2014, 302 strani) je, kot je sam zapisal, »dopolnitev zamolčane zgodovine, ki so jo napisali zmagovalci«. Ob sedemdesetletnici konca druge vojne, torej leta 2015, je ponovno srečal še edinega živečega pripadnika povojne Matjaževe vojske oziroma križarjev, Stanka Šajnoviča iz Kanade, opisal ga je kot »podaljšanega partizana«.

FOTO: osebni arhiv

Prav on mu je v času najtršega komunizma leta 1947, »ko se je kulakom jemalo, spravljalo v kolhoz, sodilo na kulaških procesih, kot križarski bojevnik vzhodno prleško–štrigovskega območja, in ob topli peči ter petrolejki razkazal svojo zbrojevko in zlatorumene patrone, ki so mu v verigi viseli preko ramen«. Ugotovil je namreč, da je večina križarjev izhajala iz partizanskih vrst, ljudske milice, paznikov zaporov, dezerterjev JNA in KNOJ, in zato je po njegovem šlo za »podaljšano partizanstvo«.

Ali drugače rečeno: naslov Podaljšano partizanstvo je Topolovec izbral zato, ker je večina križarjev izvirala iz partizanskih vrst in so se v »zlati svobodi« upirali stalinizmu oziroma socializaciji naših vasi po ruskem vzoru.

Zbral je pričevanja o povojnem obdobju tridesetih še živečih oseb 

Vsebino knjige Podaljšano partizanstvo je dopolnil z okrog tridesetimi takrat še živečimi pričevalci tedanjega časa, od katerih so mu v času pisanja (v treh letih) kar štirje umrli. »Tako sem odkril še zamolčane partizane iz rojstnega kraja, ki niso znali hvaliti Stalina in so zato bili (so še) uradno zamolčani. Iz tega razloga tudi opišem 'naš fenomen' borca, ki je nosil kar pet uniform: nemško, partizansko, udbovsko, zaporniško in končno še uniformo JNA.

Poleg številnih dokumentov in fotografij, od katerih so bile mnoge prvič javno videne, je objavil faksimile izpovedi takrat še edinega živečega križarja oziroma pripadnika Matjaževe vojske Stanka Šajnoviča (umrl je konec aprila 2022 v Kanadi) in njegov pogled na ta del naše zgodovine, »katere osvoboditev kot vemo, se še ni iztekla tako, kot smo si zavedni Slovenci želeli«.

Vësmëštër – knjiga o izumiteljih

V knjigi Vësmëštër (2017, 322 strani) je Rajko Topolovec pisal o svojem očetu izumitelju, človeku, ki se je v življenju lotil marsičesa in uspel. Poleg njega je prikazal še nekatere druge domače izumitelje iz časa socializma, vësmëštrë iz Sv. Bolfenka na Kogu.

FOTO: osebni arhiv

Prikazal je tudi svoje izumiteljske dosežke, ki so v marsičem presegali duha časa, v katerem je ustvarjal. Za izume je prejel več priznaj in medalj, v prototipnih izvedbah pa jih razstavljal doma in v tujini. Za inovatorstvo je prejel tudi več nagrad.