Leta 1996, od leve: Marjetka Dolinar, Majda Ana Kregelj Zbačnik, Branko Pogačnik, Ive Stanič, Janez Janša.

Rodil se je 8. februarja 1939 v Rajndolu pri Kočevju.

Vrsto let je pisal pisma bralcev, ki so jih objavljali različni mediji.

Napisal in v samozaložbi je izdal več knjig. Najbolj znane so V imenu osvoboditeljev (2005, o povojnem taborišču v Kočevju), V čigavem imenu (1996) in Kočevski proces 1943 (2008).

Druge knjige, ki jih je izdal, so: Politični biciklisti pišejo anonimna pisma (2000), Proti (2004), Profesor Humek (2009; Miloš Humek), 60 let kočevskega šaha (2010).

Ive A. Stanič je bil znan kot vztrajni pisec pisem bralcev in avtor številnih knjig.

Leta 2015 je izdal še knjigo Čas je za spomine, v kateri je opisal svoje življenje.

V zgodovino Kočevja se je zapisal tudi kot vodja zbora DoReMi.

Bil je aktiven tudi v Forumu za pravice otrok do obeh staršev oz. prizadetih očetov.

Zadnja leta je preživel v domu starejših v Kočevju.

Leta 2015 smo v Družini z Ivetom A. Staničem objavili pogovor, ki ga tu poobjavljamo.

Ive A. Stanič.

Izdal si knjigo Čas je za spomine, ki je zelo zanimiva in logično nadaljevanje tvoje publicistike. Zagotovo si čutil veliko potrebo, da si jo napisal?

Knjigo Čas je za spomine sem zaključil letos avgusta /2015/. Intenzivno sem jo pisal tri leta, o njej pa sem razmišljal in občasno pripravljal gradivo že desetletja prej. V veliko pomoč so mi bili rokovniki, v katere sem vsak dan napisal pomembnejše dogodke. V njih je bila zabeležena prava baza podatkov in nalog, ki sem jih opravljal vsak dan sproti. Brez rokovnika sem bil povsem izgubljen. Seveda, brez njih tudi pričujoče knjige ne bi bilo.

Sodeč po odzivih so bralcem najbolj všeč zgodbe, ki so po vsebini nenavadne, zato vzbujajo dvom o njihovi resničnosti (verodostojnost nekaterih opisanih zgodb je mogoče preveriti.) Bralci kažejo zadovoljstvo tudi zaradi velikega števila fotografij. Vsebina knjige je pretežno usmerjena na področja, kjer je naša družina živela oziroma vedrila pred raznovrstnimi nevarnostmi; gre za kočevsko in severni del Primorske, imenovan Kanalski Kolovrat.

Ne pišem zaradi zaslužka, kajti tu zaslužka ni. Pišem, kot temu pravimo, zaradi duše, zaradi navdiha, zaradi ustvarjalnega zadovoljstva.

Politike ni veliko, pišem o dedu Andreju, očetovih pripovedih o pobegu iz Italije v Jugoslavijo, očetovem pobegu od partizanov, skrivanju pred njimi, nenehnem umikanju in preseljevanju, skrivnostnem preobratu leta 1952, odprtju očetovega dosjeja, grozilnih pismih ... V prvem delu knjige so fotografije vezane na besedila, v drugem delu pa so pod naslovom Iz fotoalbuma povsem samostojne in govorijo same po sebi.

Očetov dosje je bil za našo družino zelo pomemben. V njem smo šele izvedeli pravo resnico: v kakšnem okolju smo živeli in s kakšnimi ljudmi. Imeli smo kaj videti. Več časa smo prebirali razne pritožbe, ugovore, mnenja, poročila, izjave. Med prebiranjem se mi je zdelo, da je ves svet proti nam: Meni in bratu so odvzeli štipendijo, odklonili so finančno pomoč za mojo oskrbo v internatu, očetu niso odobrili invalidske pokojnine, ni mogel odkupiti zemljišča za zazidavo hiše, ni dobil posojila za hišo. V dosjeju je tudi več majhnih lističev, kdo naj bi domnevno ubil starega očeta Andreja. Odkritje omenjenih dokumentov in ugotovitev resničnega početja naše nasilne takratne oblasti je v meni zakoličila povsem drug odnos do slovenske stvarnosti. Šele takrat sem odprl oči in začel odkrivati umazana ozadja naših »zmagovalcev«.

Ive A. Stanič. VIR: spletna stran SDS

Iz zadnje knjige spominov se vidi, da si, tako kot mnogi, imel razgibano življenjsko pot. Na kratko nam jo predstavi.

V knjigi je opisanih več dogodivščin. Naj jih omenim le nekaj. Čeprav smo kot otroci starejšim vaščanom večkrat kaj ušpičili, so nam našo nagajivost večkrat spregledali oziroma odpuščali. Le z miličniki smo imeli redno »izkopano bojno sekiro«. Občasno smo jim ukradli orožje, večkrat pa strelivo. Naš strelski poligon je bil na prostranem terenu za prosvetnim domom. Neki dan je teta Tonka prišla z njive in je po vasi kričala: »Vojna, vojna.« Mimo moje glave so frčale krogle. Za miličnike smo bili nepoboljšljivi. Spominjam se, kako so neki dan prišli v šolo, vklenili Tončeta in mene, naju zaprli v klet, nato pa naju zasliševali s pištolo v roki. Naslednjič smo morali klečati na pesku. Spraševali so nas, katera je najvišja gora na svetu. Vsi smo enoglasno odgovorili Triglav, le Tonče je mirno in modro rekel Mont Everest. Odšel je domov, preostali pa smo morali še naprej klečati na ostrem pesku. Tik pred vojaščino so me čez noč zaprli v solkanski zapor, misleč, da nameravam pobegniti v Italijo. Šele naslednji dan, ko so ugotovili, da imam v Kanalu res sorodnike in da me pričakujejo, so me izpustili. Leta 1977 sem se sprl z osnovno partijsko organizacijo na šoli. Bil sem tako naiven in neumen, da sem imenovano organizacijo prijavil na CK KPS v Ljubljani. Ta poteza se je celo kočevskim zdravnikom zdela nora, zato so me poslali na sistematični pregled v ljubljansko norišnico. Nekateri »dobrosrčni« vaščani so redno obveščali kočevsko milico, da se vozim z neregistriranim zaporožcem. V sosednji vasi v Rajndolu so me nekega dne »ulovili«. Zaslišali so me kar na cesti in napisali zapisnik. Na koncu pregleda je miličnik naštel enajst prekrškov. Vprašal me je, kje sem zaposlen. Povedal sem mu, da delam v knjižnici, muzeju in kinu. Kako, je komentiral, to ni mogoče, da ste zaposlen kar v treh delovnih organizacijah. Potem me je vprašal, če sem tam čistilec, kurir ali hišnik. Odgovoril sem mu, da opravljam funkcijo direktorja. Bliskovito se je spremenil, zapisnik potlačil v žep, se raznežil in jecljaje pritrdil, da je to le manj pomembna kontrola in da je vesel, da ni prišlo do nesreče. Na koncu mi je dobrohotno svetoval, naj avto odpeljem čim prej na popravilo. Verjetno je bil miličnik prepričan, da je moje direktorovanje povezano z visoko partijsko funkcijo. Seveda se je krepko uštel.

Knjige Iveta A. Staniča.

V knjigi si objavil številne slike iz časa socializma. Fotografiral si se tudi s kakšno osebo, ki jo imamo danes za nepoboljšljivega predstavnika komunističnega režima. Kako danes gledaš na to? Se tega sramuješ, ali si ponosen, da si se vpliva režimovcev otresel, kar verjetno ni bilo lahko. Ali pač?

Da ne bo pomote: v knjigi je razvidno, da sem bil v družbi tudi s Kardeljem, Ribičičem, Drnovškom, Kučanom. Ne, ne gre za simpatijo ali taktično približevanje zdaj k enemu zdaj k drugemu političnemu veljaku. Omenjeni stiki so bili izključno po službeni dolžnosti. V Svetlem Potoku sem izvajal program z osnovnošolskimi pevci, v Kočevski Reki pa z vojaškim oktetom Moris (no, Kučan mi je v Primožih sredi intervjuja pobegnil). Nekatere visoke partijske funkcionarje sem moral kot organizator dogodkov sprejeti, jih pospremiti na dogovorjeno mesto, uradno odpreti objekt (lovsko kočo ali drug objekt), opraviti intervju. Taka srečanja v preteklosti se mi danes zdijo običajna. Mnogi so se vključili v partijo z velikim upanjem in vero, da bodo kot člani vodilne organizacije stanje lažje in hitrejše spremenili na bolje. Pa so se ušteli. Ljudje s takimi nameni so partijo kmalu zapustili. Danes bi s temi političnimi akrobati ravnal povsem drugače, saj komunistični sistem poznam bolje kot prej. Prav tako se danes od takih dedičev revolucije distanciram, saj od njih ne pričakujem nič dobrega. Kot potomci komunistične države znajo biti še kako nevarni tudi danes. Vsa naša družina jih je močno čutila v vojnem in povojnem času, njihovo početje pa pravilno razumem in obsojam danes.

Izdal si vrsto knjig, v nekaterih pa raziskal in objavil pomembne teme.

Naše življenje je pač tako, da vsakdo mora nekaj početi. Ko sem zajadral v upokojensko naročje, sem se brezdelju izognil tako, da sem začel pisati knjige. To so: V čigavem imenu (1996), Biciklisti pišejo anonimna in grozilna pisma (2000), Mozelj v svojem času (2001), Profesor Humek (2002), Proti (2004), V objemu osvoboditeljev (2005), Kočevski proces (2008), Župnija Mozelj (2009), 60 let kočevskega šaha (2010), Vojna po vojni (2012) in Čas je za spomine (2015; izdal sem jo v samozaložbi).

Naše življenje je pač tako, da vsakdo mora nekaj početi. Ko sem zajadral v upokojensko naročje, sem se brezdelju izognil tako, da sem začel pisati knjige.

Čeprav sem bil tu in tam deležen tudi kakšne spodbudne besede (poleg grozilnih pisem), je vendarle treba povedati, da je bilo na mojem nebu več temnih oblakov kot sončnih dni. Na srečo sem po vsakem zdrsu takoj vstal in šel naprej.

Opiši nam, kako si se spopadal z ostanki režima oz. njegove miselnosti ob demokratizaciji (okoli leta 1990)?

Nekaj časa po demokratizaciji smo čakali in verjeli v spremembe, danes vemo, da je Slovenija še vedno komunistična država. Komunist še vedno ostaja komunist zločinec pa zločinec. Kakršno koli očiščenje (lustracija) je za slovenske politične razmere dolgotrajen in zahteven proces. Čutim potrebo po večkratnih odprtih pogovorih, srečanjih, izmenjavah mnenj. Aleš Primc ima prav: ne gre nam le za to, da odstavimo Maslešo, Fišerja in še koga, gre za to, da zamenjamo in tako normaliziramo celotno sodno vejo oblasti. Če smo del Evrope, bodimo z njo združeni tudi politično. Bodimo strpni in polni domovinskih čustev. Pri nas pa se na številnih proslavah še vedno bleščijo zvezde in plapolajo tuje zastave. Naše skrite dediče revolucije je vendarle treba enkrat vprašati, kdo jim je dal pravico postavljati se nad slovenskega človeka.

Razni vojaki revolucije, današnji zagovorniki prejšnjega režima, še vedno nosijo s seboj slo po boljševiški ideologiji in jurišnem fanatizmu.

Razni vojaki revolucije, današnji zagovorniki prejšnjega režima, še vedno nosijo s seboj slo po boljševiški ideologiji in jurišnem fanatizmu. To potrjujejo še vedno prihajajoča anonimna grozilna pisma, ki oznanjajo precej mračno prihodnost. Taka oznanila me prepričujejo, da je potrebno biti pazljiv. Zato sem se začasno odselil, kjer lahko v miru delam. Ne vem, morda me še vedno iščejo in grozijo. Vem le to, da me doslej še niso našli. Naj zaključim z mislijo Ivana Cankarja: »Pisal sem samo zato, da sem dal duška svoji ogorčenosti do teh vsakdanjih, umazanih duš!«

Odraščal in delal si v socializmu, ki nas je močno indoktriniral. Kako daleč je bilo to pri tebi?

Ja, odraščal sem v socializmu. Marsikaj se mi je zdelo sprejemljivo, še več pa nesprejemljivo in krivično. Ko smo odprli očetov dosje, nas je v družini kar zmrazilo. Takrat sem bolj prisluhnil ljudem in znal ločiti elito od običajnega človeka. Bolj ko sem odkrival resnico, bolj me je zapuščala indoktrinacija in ob vsakem odkritju sem bil bolj postavljen na trdna tla.

Podob, ki so ti jih vtisnili v prejšnjem režimu (indoktrinacije) si se uspel hitro otresti in začeti iskati resnico. Kako je to potekalo pri tebi?

Kot takratnemu direktorju Kulturnega centra Kočevje so mi na partijski koordinaciji (osebno nisem bil nikoli član partije) ukazali, naj razrešim strokovnjakinjo v centru. Bil sem tako hudo naiven (indoktriniran), da sem jo, po navodilu partije, z uro v roki »lovil« oziroma ugotavljal, koliko minut je zamudila v službo. Slekla se je plašč in mi »vrgla v obraz«: »Ste vi policaj? Po čigavem naročilu ste prišli? Kadar delam ves dan in pozno v noč (včasih celo na delovnem mestu prespim), takrat me ne vidite. Zelo ste me razočarali!« Takrat sem spoznal, da sem nekomu storil veliko krivico. Krivico pa je storila predvsem partija, ki je izkoristila mojo naivnost. Nikoli več nisem dovolil, da bi se kdo z menoj poigraval ali mi ukazoval. Postal sem njihov nasprotnik. Namesto maščevanja sem jim serviral resnico. Prav to pa jih je najbolj vznemirjalo in bolelo.

Znan si kot vztrajen pisec pisem bralcev, kjer prav tako vztrajno prispevaš k resnici o nedavni preteklosti Slovencev. Tem ti ne zmanjka, nasprotno, vedno bolj si vešč pisanja.

Pred oddajo prispevka se običajno vprašam: je to resnica, pol resnica, je v očeh bralca prispevek dovolj verodostojen in po potrebi označen tudi z virom? Predvsem pa želim biti dovolj kratek, nežaljiv, pregleden in ostati pri načrtovani temi. Tem, ki so vredne obravnave je veliko. Najdem jih med pogovori, v dnevnem časopisju in televizijskih poročilih, na predavanjih, predstavitvah. Zanima me usoda Slovencev v polpreteklem obdobju. Takrat so bili prelomni časi. Posvetiti jim moramo več pozornosti, truda in odločnosti.

Čeprav sem bil tu in tam deležen tudi kakšne spodbudne besede, je vendarle treba povedati, da je bilo na mojem nebu več temnih oblakov kot sončnih dni. Na srečo sem po vsakem zdrsu takoj vstal in šel naprej.

Nekateri mi laskajo, da sem vešč pisanja, da izbiram prave teme in še kaj. Žal, jih moram popraviti, da so precej zavedeni in nimajo pravih informacij. Natančno vem, da pišem dokaj okorno, težko in počasi. Ovira me prešibko znanje slovenščine in nezadostna splošna izobrazba. To je zato, ker sem se v šoli učil za pozitivno oceno in ne zaradi znanja. Zato se moram učiti na stara leta: med branjem opazujem sestavo stavkov, občudujem gibljivost jezika, njegovo mehkobo in spevnost, predvsem pa jezikovno neposrednost in sporočilnost. Trudim se odkriti čim več lepot v našem jeziku in z malim številom besed povedati čim več. Prav tako sem pozoren pri izbiri tem. Pri prvi knjigi V čigavem imenu sem se slučajno lotil teme, ki je bralce močno zanimala: slovenski zapori in zaporniki. Nisem poznal bralskih navad prebivalstva, zato sem v tiskarni naročil kar 2.000 knjig, kar je bilo nekajkrat preveč. Pa vendar sem vse knjige prodal, saj sem izbral pravo temo. Sicer pa ne pišem zaradi zaslužka, kajti tu zaslužka ni. Pišem, kot temu pravimo, zaradi duše, zaradi navdiha, zaradi ustvarjalnega zadovoljstva. Izgube samozaložnikov so vse večje. Navadil sem se nanje in od knjige do knjige imam vse bolj trdo kožo.

Image caption

Kaj meniš, zakaj je spopad s tistimi, ki zagovarjajo zločine, tako težek in dolgotrajen? Kaj je po tvoje potrebno narediti (spremeniti) v Sloveniji?

Spopad s tistimi, ki zagovarjajo zločine, je bil in bo vedno težek in dolgotrajen. Nekdanji pripadniki in današnji somišljeniki prejšnjega sistema bi morali biti močno zaskrbljeni, saj so številni zločini in raznovrstna nasilja njihova domena. So mojstri v skrivanju svojih krvavih dejanj, preostali zavedni Slovenci in resnični demokrati pa smo pri odkrivanju in dokazovanju njihovega zločinstva premalo zavzeti in morda preveč popustljivi.

Najprej sem bil vesel, da je padel berlinski zid, pa Nicolae Ceausescu itn. Razveselil sem se demokratizacije Slovenije. Potem sem globoko verjel, da bomo prej ali slej tudi mi prišli pod evropsko okrilje in bomo tako deležni napredka civiliziranega zahodnega sveta. Odprtje bivšega zaprtega območja Kočevske Reke in takratne družbene spremembe so me vznemirjale in nagovarjale, da sem se januarja 1991 preselil v Kočevsko Reko. Pogovori in načrti so bili prekrasni. Iz nekoč hermetično zaprtega in politično zaukazanega terena, naj bi naredili košček slovenskega raja. Pa je šlo življenje povsem v drugo smer. Nič od naštetega se ni zgodilo; volivci so želeli staro oblast in danes jo imajo. Ostanki preteklega režima so preveliki, da bi se ljudje razsvetlili in odgrnili plašč komunistične ideologije. Nekateri se trudijo in mi dajo vedeti, da je moje pisanje bob ob steno. Jaz jih pa javno sprašujem, kaj so oni storili, da nam bi bilo bolje? »Pamet v roke«, mi je pred kratkim rekel že precej sključen kmet in dodal: »Potrebne so spremembe. To je vsa umetnost«. Še kako se strinjam z njim. Škoda, da je naša želja po dostojnem in človeka vrednem življenju tako šibka.

Nekaj časa po demokratizaciji smo čakali in verjeli v spremembe, danes vemo, da je Slovenija še vedno komunistična država. Komunist še vedno ostaja komunist zločinec pa zločinec.

Po moji oceni je rešitev iz današnje krize ena sama: politično očiščenje ali lustracija. Kot je slovenska partija 16. septembra 1941 samovoljno sprejela odlok o zaščiti slovenskega naroda, tako bi morali somišljeniki desne demokratične opcije (na zahtevo ljudstva) sprejeti odlok o lustraciji. Vsebinska razlika med odlokoma bi bila več kot očitna. Če je partijski odlok odprl vrata posamičnim in množičnim pobojem, bi demokratični tabor s svojim odlokom lahko veliko postoril za hiter razvoj in dobrobit vsega slovenskega naroda. Gre za vrednote kot so: mir, upanje in vera.