Marjan Tomšič se je rodil 7. avgusta 1939 v Račah pri Mariboru. Po osnovnem šolanju v domačem kraju (mama mu je umrla, ko je bil star štiri leta) in gimnaziji v Mariboru je študiral slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Sprva je delal v pedagoškem poklicu (Grahovo pri Cerknici, Marezige, Gračišče) in že v času poučevanja je z učenci zapisoval istrske zgodbe. V začetku osemdesetih let je nekaj časa delal kot časnikar, od leta 1986 do upokojitve 1999 pa kot samostojni kulturni delavec. Živel in ustvarjal je v Istri.

Zgodbe Šavrink in aleksandrink

Tomšičev opus poleg desetih romanov obsega še novele, črtice in pripovedi ter dela otroške in mladinske literature, pisal je tudi radijske igre, scenarije za kratke risanke in dramatiko. Vrh Tomšičevega ustvarjanja predstavlja roman Šavrinke – prvič je izšel leta 1986, zatem sta izšli še dve izdaji, leta 1991 in 2019, ko je založba Beletrina z izdajo obeležila pisateljevo osemdesetletnico. V romanu beremo, so ob izidu zapisali pri Beletrini, »o življenju izjemnih žensk, s katerimi avtor obuja zamolčane istrske kulture in oživlja istrsko zgodovino in jezik.« Šavrinke so bile dekleta in ženske iz slovenske Istre, ki so od konca 19. stoletja pa do druge svetovne vojne zaradi revščine in hude gospodarske krize hodile v Trst prodajat kmečke izdelke, njihov glavni vir zaslužka pa je bil prodaja jajc.

Marjan Tomšič je bil eden redkih slovenskih pisateljev, ki je v vseh svojih delih Bog dosledno pisal z veliko začetnico. FOTO: Wikipedia

Z romanoma Grenko morje (2002, 2005, 2015) in Južni veter (2006) pa je Marjan Tomšič postavil literarni spomenik aleksandrinkam, Slovenkam, ki so predvsem v obdobju med svetovnima vojnama odhajale po zaslužek v Egipt, večinoma v Aleksandrijo – od tod njihovo poimenovanje.

»Moje prekletstvo, resnično in strašno!«

Zadnje natisnjeno Tomšičevo delo je ponatis in dopolnjena izdaja legendarnega romana Zrno od frmntona. Roman je prvič izšel leta 1993, v ponatisu in nekoliko prenovljen leta 2004, v zadnji izdaji leta 2021 (Beletrina) pa najbolj pritegne avtorjev predgovor, v katerem prvič pove ozadje za nastanek romana. Pisatelj je dolga leta prihajal k Istranki Mariji Franca, ki mu je bila hkrati navdih in na neki način tudi soavtorica zgodb o Šavrinkah. Nekega dne ga je, kot piše v predgovoru, vprašala: »Marjan, kaj pa una štorija od pržona? Kdaj bomo pa to napisali?« Pržon pomeni zapor in to je bila Marijina najhujša kalvarija, hujša od desetletja trajajočega odhajanja v Istro ter prodajanja jajc v Trst. V romanu Tomšič opisuje razmere in resnične dogodke v ženskem zaporu ter obuja spomine na medvojna leta v Istri. Ko je bil roman napisan, je Marija – v romanu ji je ime Katina - prepovedala objavo in šele na prepričevanje njene hčere je roman izšel. Tomšič je šele leta pozneje – čeprav je vmes dobil »opozorila« -, da je bila proti izidu pravzaprav takratna oblast, saj zgodba govori o mučenju in kaznovanju nedolžnih … Zrno od Frmntona velja za enega najpomembnejših slovenskih romanov 20. stoletja.

»Vse ima svoj začetek in svoj konec« 

»Pota usode so človeku nedoumljiva,« je večkrat rekel pisatelj Marjan Tomšič, ki je zadnjo izdajo Zrno od frmntona posvetil istrskemu duhovniku in pesniku Alojzu Kocijančiču. Čeprav se je v Istro preselil že v svoji odrasli dobi, se je z istrskim človekom povsem povezal, Istro pa postavil na literarni zemljevid. »Domačini mi rečejo: dobro ste to napisali, zelo dobro. Ampak, vi niste Istran!,« je povedal v enem od zadnjih intervjujev: »Nikoli nisem oporekal, nikoli se nisem imel za Istrana. Moja domačija se imenuje: Nigdirdom. Je hudo, a z usodo se moraš pač prej ali slej sprijazniti. Kot vse ima tudi to svetla, sončna pobočja. In vse ima svoj začetek in svoj konec.«

Marjan Tomšič, eden redkih slovenskih pisateljev, ki je v vseh svojih delih Bog dosledno pisal z veliko začetnico in svojega katoliškega porekla ni skrival, je 12. julija 2023 dočakal svoj »zemeljski konec« in se že veseli na »svetlih nebeških pobočjih«. Bog mu daj večni mir in pokoj, naj mu sveti večna luč!