Marjan Žveglič se je rodil leta 1933 v Novem mestu, njegovo otroštvo pa je bilo zaznamovano s številnimi selitvami zaradi očetovega dela v državnih službah. Po izobrazbi je bil teolog, a se je njegova kariera razširila na različna področja. Njegov najpomembnejši doprinos je v okviru društva Samarijan, ki ga je ustanovil sredi 90. let prejšnjega stoletja.

Ideja o zaupnem telefonu, ki bi deloval 24 ur na dan, se je porodila leta 1994, ko je bil tajnik Škofijske karitas. Takrat je bil Žveglič prepričan, da mora biti pomoč dostopna kadarkoli, saj stiska ne pozna ur. Ker v okviru Karitasa telefona ni mogel ustanoviti, sta se z ženo Pavlo in skupino somišljenikov odločila, da ustvarita posebno podporno omrežje. Kljub začetnim težavam pri pridobivanju prostovoljcev in sredstev sta uspela oblikovati ekipo, ki je bila temeljito usposobljena za nudenje pomoči.

Decembra 1996 je Zaupni telefon Samarijan začel delovati in takoj pritegnil pozornost javnosti. Žveglič in njegovi sodelavci so z vsem srcem in predanostjo nudili podporo številnim ljudem v stiski, kar se je izkazalo za ključno v času, ko je bilo potrebne zaupanja in upanja. Obvestilo o začetku delovanja telefona Samarijan so prebrali med oznanilih pri polnočnih mašah. "Prva, ki je poklicala iz stiske, je bila gospa, ki ji je umrl mož in se je počutila silno osamljeno. Na začetku je bilo še nekaj noči, ko se je dalo kakšno uro predremati, po približno enem mesecu pa nikakor ne več. Opravil si pogovor, odložil telefon in je isti hip spet zazvonil. Ko smo imeli telefon, ki je beležil klice, ki so prihajali med tem, ko smo govorili, smo videli, da je bilo včasih več kot dvajset ljudi, ki so nas hoteli dobiti, pa je bila linija zasedena. Če bi hoteli popolnoma zadovoljiti potrebe klicalcev, da ne bi čakali, bi morali imeti čez dan na voljo sedem prostovoljcev, ponoči pa morda štiri. Imeli pa smo tri čez dan in tri ponoči," je leta 2017 v intervjuju za Večer povedal Marjan Žveglič. 

Pod njegovim vodstvom je društvo postalo prvo v Sloveniji, ki je nudilo 24-urno brezplačno pomoč, kar je imelo pomemben vpliv na življenje mnogih. Prejemali so klice številnih ljudi v stiski: osamljenih, spolno zlorabljenih, takih, ki so razmišljali o samomoru. "Moj najdaljši pogovor je bil s človekom, ki je stal na mariborskem mostu in hotel narediti samomor. Pet ur sva govorila. Ampak na koncu je rekel: 'Zdaj se začenja daniti, mogoče je to tudi zame nov dan in zdaj grem domov spat.' Mene pa je ob teh besedah minila vsa utrujenost." 

Leta 2017 je društvo prejelo najvišje državno priznanje za izjemne dosežke na področju prostovoljstva, kar je še dodatno potrdilo pomembnost in vrednost dela Marjana Žvegliča.

Marjan Žveglič je zapustil neizbrisen pečat v skupnosti, njegova vizija in predanost pomoči drugim pa bosta živela naprej v delu Samarijana. Njegova zapuščina nas opominja, kako pomembno je prisluhniti stiskam drugih in nuditi pomoč, ko je to najbolj potrebno.