V torek, 29. oktobra, je umrl Marijan Brecelj, upokojeni bibliotekar, publicist, prevajalec in avtor več slovarjev. Pogreb bo v ponedeljek, 4. novembra, ob 15. uri na Kostanjevici v Novi Gorici. Krsta pokojnika bo ležala v cerkvi od 13. ure. Svojci hvaležno odklanjajo cvetje in sveče v korist obnove kostanjeviške cerkve. 

Bibliotekar, leksikograf, prevajalec

Rodil se je 1. maja 1931 v Ajdovščini, kjer je začel šolanje, ki ga je nadaljeval na salezijanski interni klasični gimnaziji v Gorici, Vidmu in Šempetru pri Gorici. Poleti 1947 je bil dva tedna zaprt, ker so policijski jugoslovanski organi pri njem našli goriški slovenski protirežimski tednik Slovenski Primorec. Študiral je slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, vendar študija ni dokončal. Leta 1954 se je zaposlil v novogoriški Študijski knjižnici, ki je tedaj imela svoj sedež v solkanski osnovni šoli. Skozi delo se je strokovno izobraževal, znanje pa je nadgrajeval na tečajih v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.

Leta 1956 se je za nekaj mesecev zaposlil v Kopru na delovnem mestu ravnatelja Ljudske knjižnice, vendar se je kmalu vrnil v pokrajinsko Študijsko knjižnico v Solkanu, ki se preselila v Novo Gorico in se preimenovala v Goriško knjižnico Franceta Bevka. Delal je kot knjižničar in vodja študijskega oddelka, od leta 1978 do upokojitve leta 1990 pa je kot častni bibliotekarski sodelavec delal v knjižnici Goriškega muzeja v Novi Gorici z nazivom.

Več kot 50 let pa tudi strokovno nepogrešljiv skrbnik samostanske knjižnice na Kostanjevici, po njegovi zaslugi je zaživela Škrabčeva knjižnica, začel je tudi katalogizacijo celotnega knjižnega fonda. Leta 1987 je pripravil priročno knjižico o frančiškanskem samostanu na Kostanjevici.

Urejal je bibliografije slovenskih avtorjev, med drugim je uredil ter z uvodi in komentarji opremil Izbrane pesmi Ljubke Šorli (1972), izbor pesniškega dela Ludvika Zorzuta Ptička briegarca (1974) in knjigo Mlini življenja Franceta Bevka (1967). Objavil in z literarnozgodovinskimi opombami je opremil vrsto korespondenc, tako na primer pisma Bevku, ki so jih pisali Alojz Res, Marij Kogoj, Zofka Kveder, F. S. Finžgar ter pisma Ivanu Trinku. Izšel je izbor korespondenc Vinka Vodopivca. Kot leksikograf je sodeloval pri nastanku Primorskega slovenskega biografskega leksikona, Slovenskega biografskega leksikona, Nemškega biografskega leksikona, novosadskega Leksikona pisaca Jugoslavije, Enciklopedije Slovenije, slovarjev Dizionario biografico friulano, Lingue d'Europa. Dizionario pratico italiano-friulano-sloveno-tedesco-inglese, načrtoval pa je tudi slovensko bogoslovno enciklopedijo.

Sodeloval je z Mohorjevo družbo in Založbo Družina, za katero je med drugim prevedel knjigo Sally Trench Pokopljite me v škornjih, Čehnostovska srečanja in Nikodemova pisma. Prevajal je iz različnih jezikov: italijanščine, slovaščine, češčine, španščine, nemščine, angleščine, poljščine, francoščine in srbohrvaščine.

Za svoje delo mu je leta 1978 Skupščina občine Nova Gorica podelila Bevkovo nagrado, za dosežke v knjižničarstvu je prejel Čopovo diplomo (1967), lani pa ga je Zveza bibliotekarskih društev Slovenije »prispevek k razvoju in prepoznavnosti domoznanstva na Goriškem in preko slovenskih nacionalnih meja« nagradila z Goropevškovo listino.

Za svojo strokovno skrb za knjižnico in za objavljanje člankov in posebne knjižice o Kostanjevici, je postal posinovljenec Frančiškanske province Sv. Križa.