Janko Maček (prvi z desne) na postavitvi farnih spominskih plošč 18. oktobra 1998 v Škocjanu. Tretji z leve, nekoliko zadaj, je Silvo Golob iz Šentjerneja, drugi z desne je Vinko Levstik. FOTO: Ivo Žajdela

Janko Maček se je rodil 30. maja 1931 v kmečki družini v Šentjoštu nad Horjulom. Poleg njega je bilo v družini še šest bratov in sestra. Leta 1943 je začel v Ljubljani obiskovati škofijsko klasično gimnazijo in do konca vojne dokončal prvi in drugi razred. Po vojni je bil do jeseni 1951 doma, saj je moral mami pomagati na kmetiji. Oče, ki je bil v Šentjoštu župan in je med vojno sodeloval pri obrambi vaške skupnosti pred partizanskim nasiljem, se je maja 1945 umaknil na Koroško. Če se ne bi, bi ga prav gotovo ubili, kot so mnoge druge, ki so ostali. Ker je v Sloveniji zavladal izjemno nasilni komunistični režim, domov ni več mogel in je z drugimi begunci odšel v Argentino. Mačkovim so zaradi tega zaplenili veliko zemlje. Ko se je leta 1963 vrnil iz Argentine, družina ni bila več tista, kot jo je zapustil. Tudi to je Janko Maček opisal v več prispevkih v reviji Zaveza ter tako zapustil napisano za zgodovino še eno težko in pomembno temo.

Janko Maček, govornik na spominski prireditvi v rojstnem Šentjoštu 10. julija 2005. FOTO: Ivo Žajdela

Zaradi komunističnega nasilja se je začel šolati pozno

Jeseni 1951 se je kot redni dijak vpisal v peti razred klasične gimnazije v Ljubljani. Ko je spet sedel v šolsko klop med precej mlajše sošolce, obremenjen z mnogimi bridkimi izkušnjami in že iz navade zaskrbljen za dom, ni bilo ravno lahko. »Vsa štiri leta višje gimnazije in pet let germanistike sem stanoval pri Osanovih na Mirju, kjer je bila klasična filologija tako rekoč doma in kjer smo bili zelo podobnega mišljenja. Tam sem tudi spoznal profesorja Justina Stanovnika,« je povedal za Družino, ko smo leta 2021, ob njegovi 90-letnici objavili o njem portret.

Po maturi leta 1955 je 18 mesecev služil vojaški rok v Beogradu. Po vrnitvi iz vojske se je vpisal na filozofsko fakulteto, oddelek za germanistiko, in leta 1963 končal študij z diplomo iz nemškega in angleškega jezika ter literature. Zaposlil se je v izvoznem oddelku podjetja Slovenijales v Ljubljani. Leta 1964 se je poročil in po enem letu dobil hčerko.

Janko Maček junija 2007. FOTO: Ivo Žajdela

Pisal je temeljne prikaze o nasilju komunističnih partizanov

Prvi prispevek v reviji Zaveza je Janko Maček objavil v drugi številki julija 1991 in od takrat do pred kratkim je redno objavljal v njej, zvrstilo se je več kot 150 prispevkov. Večino jih je objavil v Zavezini nosilni rubriki Kako se je začelo. Kot pove že naslov, je v njej objavljal temeljne prikaze o nasilju komunističnih partizanov na območjih polhograjskega gričevja, na Notranjskem, Dolenjskem in Gorenjskem.

Na Teharjah leta 2013, od leve Janko Maček, Ivan Korošec in Stane Štrbenk. VIR: Zaveza

K pisanju v Zavezo ga je povabil njen urednik Justin Stanovnik

»Zasluga za moje pisanje gre predvsem dolgoletnemu uredniku Zaveze Justinu Stanovniku, ki me je najprej spodbujal, ko sem pa začel, pomagal z nasveti in razumevanjem,« je povedal. Že za drugo številko Zaveze je napisal kratek članek Njihova smrt ni več skrivnost. Motiv zanj je bila rešitev njegovega strica z dvorišča Škofovih zavodov v Šentvidu. Sredi junija 1945 je preko hribov in skozi gozdove prilezel domov ter se tam pridružil drugim skrivačem, ki niso šli na Koroško in do tedaj niso verjeli, da so Angleži domobrance iz Vetrinja vrnili partizanom.

Posvet o revolucionarnem nasilju v državnem svetu, leta 2015 ga je organiziral Študijski center za narodno spravo; od leve Justin Stanovnik, Janko Maček in Peter Sušnik. FOTO: Urban Cerjak

Odpustiti je težko, pozabiti nemogoče

Naslednji prispevek je imel naslov Odpustiti je težko, pozabiti nemogoče. To je zgodba matere desetih otrok, ki jo je osebno poznal. Takoj po kapitulaciji Italije so ji partizani ugrabili moža. Ko je kolona z »mobiliziranci« odhajala iz vasi, je žena z dojenčkom v naročju stala pred domačo hišo in že od daleč prepoznala moža. Ni smel stopiti iz kolone, ampak je pozdravil samo s pogledom, ki si ga je za vedno zapomnila. Bilo je hudo, saj je ostala sama z otroki in najmlajša, dvojčka, sta bila stara le nekaj mesecev. Ko so pozno jeseni nekje pri Ledinah odkopali možev grob, so na truplu ugotovili znake mučenja.

Janko Maček na spominski slovesnosti za dr. Lamberta Ehrlicha na Teološki fakulteti 26. maja 2018; drugi z leve je Mirko Kovač, tretji Stane Okoliš, četrti Janko Maček. FOTO: Ivo Žajdela

Prispevke o nasilju komunistov je pisal ob skrbni pripravi

Tako se je začela rubrika Kako seje začelo, kjer je med prvimi opisal partizansko nasilje v Šentjoštu, Rovtah, Velikih Laščah in Borovnici. Potem pa je objavljal razmeroma dolge prispevke v vsaki številki – »in je postalo že skoraj navada«, kot je povedal – vse do danes.

Prispevke je pisal ob skrbni pripravi, z uporabo objavljenih virov, predvsem pa pričevanj oseb, ki so bili priče ali sorodniki ljudi, nad katerimi se je znesla roka komunistične revolucije. Skoraj v celoti je šlo za vaška okolja in za ljudi, ki so skozi rodove živeli od dela na kmečki zemlji. Veliko med njimi jih je živelo v hribovitem okolju, kjer se je trdo delalo in živelo. Tudi tu se vidi, kako absurdno je bilo nasilje komunistov nad njimi, tistih, ki naj bi po komunistični propagandi zastopali njihove interese.

Spominska slovesnost ob grobišču Macesnova gorica v Kočevskem rogu leta 2020; Janko Maček je v ospredju, med Borutom Pahorjem in Matejem Toninom. FOTO: Bogomir Štefanič

Napisal je temeljni deli o komunističnih zločinih v Šentjoštu in Rovtah

Leta 2003 je v samozaložbi izdal knjigo Rovte v viharju vojne in revolucije, leta 2005 pa še Šentjošt brani svoje izročilo. Obe odlikuje izjemna berljivost in jasnost podajanja težke snovi: kako so komunisti z najhujšim nasiljem uničili dve pomembni vasi. Založba Družina je leta 2010 izdala njegovo knjigo Kako se je začelo, izbor njegovih prispevkov iz revije Zaveza. Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) mu je za njegovo obsežno publicistiko leta 2020 podelilo Meškovo priznanje.

Spominska slovesnost ob grobišču Macesnova gorica v Kočevskem rogu leta 2020; pred polaganjem vencev, od leve Helena Jaklitsch, Janko Maček, Borut Pahor in Janez Janša. FOTO: Bogomir Štefanič

Spominska slovesnost ob grobišču Macesnova gorica v Kočevskem rogu leta 2020; med polaganjem venca, od leve Helena Jaklitsch, Janko Maček in predsednik države Borut Pahor. FOTO: Bogomir Štefanič

Publicistično delo Janka Mačka je po obsegu orjaško

Delo, zbiranje pričevanj in podatkov o nasilju komunistične revolucije, ki ga je opravil Janko Maček, je po obsegu orjaško. Predvsem pa je izjemno pomembno po vsebini. Veliko tega, kar je objavil, bi se drugače za vedno izgubilo v molku in času. Podatke je zbiral 50, 60 in 70 let po dogodkih in že zato delo ni bilo lahko. Osupljivo je, za kaj vse razne državne ustanove podeljujejo nagrade, takšno veliko in pomembno delo pa ostaja prezrto.

Knjiga Janka Mačka z značilnim naslovom Kako se je začelo.

Trideset let neprestanega raziskovanja in pogovorov s pričevalci

Lenart Rihar, urednik revije Zaveza, je poudaril, da je Janko Maček prvi članek objavil že v drugi številki Zaveze in potem ga srečujemo praktično v vseh številkah do danes – že od konca leta 1992 pod njegovo znamenito rubriko Kako se je začelo. »Za to 'Mačkovo' vprašanje, ki je z njegovimi članki postalo sintagma sama po sebi, je zgodovinar dr. Boris Mlakar dejal, da bo terjalo največ pozornosti, če hočemo razrešiti ključne čeri nedavne zgodovine. Trideset let neprestanega raziskovanja in pogovorov s pričevalci je neverjetno delo, ki mu bo dovolj priznano in ugledno mesto odredila šele prihodnost. Lahko pa že danes vidimo, da znanstveniki, ki celovito preučujejo to področje, preprosto ne morejo mimo njegovih raziskav. Tako kot Janka Mačka krasi osebna skromnost, so tudi njegovi teksti zadržani do kakršne koli čezmernosti, zato se na njihovo neoporečnost tudi zlahka zanesejo.«

Janko Maček med spominsko slovesnostjo ob grobišču Macesnova gorica v Kočevskem rogu leta 2020. FOTO: Bogomir Štefanič

Pogreb Janka Mačka bo danes, 4. septembra, ob 17. uri v domačem Šentjoštu. Od 11. ure bo pokojni v mrliški vežici v Šentjoštu.

Janko Maček na spominski slovesnosti za dr. Lamberta Ehrlicha na Teološki fakulteti maja 2021. FOTO: Ivo Žajdela