»Pibernikovo delo je raznoliko in izredno obsežno, zlasti tisto, po katerem je znan kot izjemen raziskovalec literature. Pri tem ga ne mikajo toliko njeni teoretski vidiki, ampak predvsem usode njenih avtorjev.« FOTO: Tatjana Splichal



Umrl je pesnik, pisatelj, esejist in literarni zgodovinar France Pibernik (1928–2021), so danes sporočili s Celjske Mohorjeve družbe, pri kateri je bil dolgoletni dejavni sodelavec, urednik in odbornik ter častni član. Povezan je bil tudi z Družino kot redni sodelavec pri mesečni prilogi Slovenski čas, v kateri je bogatil kulturne strani.

Rodil se je v Suhadolah pri Komendi. Na ljubljanski univerzi je študiral slovenščino in književnost ter se po diplomi posvetil profesorskemu poklicu. Najprej ga je poklicna pot vodila na gimnazijo v Dobrovo v Brdih, nato je poučeval na kranjski gimnaziji.

Izdal je več pesniških zbirk, esejističnih in literarnozgodovinskih del ter monografij. Zanimali so ga predvsem (zaradi političnih in ideoloških razlogov) zamolčani literarni ustvarjalci iz prve polovice 20. stoletja. Navduševal se je tudi nad slikarstvom, kar se je odražalo v njegovih pesmih. Motive je iskal v naravi, v katero je z veseljem zahajal.


Pri Založbi Družina je leta 2014 izšla njegova knjiga Drobci zamolklega časa, v kateri je avtor opisal svoje življenje in ustvarjanje od začetka druge svetovne vojne naprej. FOTO: Tatjana Splichal


Pesniške zbirke je sprva pisal v novoromantičnem slogu, pozneje se je bolj razvijal v modernizem. Tudi po upokojitvi njegova ustvarjalnost ni prenehala, temveč je bila še plodnejša. Za njim ostajajo, kot so zapisali pri Celjski Mohorjevi, »njegova bogata dela in prizadevanja na literarnozgodovinskem in številnih drugih področjih«.

Bil je član Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega centra Pen ter častni član Slavističnega društva Slovenije. Bil je prejemnik več nagrad, leta 2013 je postal častni občan Mestne občine Kranj, ljubljanski NUK pa mu je leta 2009 podelil Trubarjevo priznanje za prispevek k varovanju, ohranjanju in predstavljanju nacionalne pisne kulturne dediščine.

Ob njegovi 90-letnici ga je Jože Horvat v portretu v Družini med drugim predstavil takole: »Le redkim je podarjeno dolgo življenje in ustvarjalno delo v visokih letih. Pri tem pa jih Stvarnik ne varuje pred hudimi težavami, saj jih pogosto preizkuša z velikimi stiskami. Pri Francetu Piberniku je že tako; desetletja se je moral boriti s političnimi grožnjami, ni mu bilo prizaneseno niti na zasebni ravni. Toda pri njem je to videti prej svojevrstna spodbuda kot blokada za delo v raznih zvrsteh literature.«

In še: »Pibernikovo delo je raznoliko in izredno obsežno, zlasti tisto, po katerem je znan kot izjemen raziskovalec literature. Pri tem ga ne mikajo toliko njeni teoretski vidiki, ampak predvsem usode njenih avtorjev.«



Pri Založbi Družina je leta 2014 izšla njegova knjiga Drobci zamolklega časa, v kateri je avtor opisal svoje življenje in ustvarjanje od začetka druge svetovne vojne naprej, pripovedovanje in razmišljanje pa so popestrile tudi njegove pesmi. Knjiga po avtorjevih besedah »ni avtobiografija, temveč le njen del.«

In nad mano sinje nebo s svojo prostranostjo, neskončnostjo, neizmerljivostjo, nedoumljivostjo. Vse je bilo tu, vse hkrati. In nad vsem Stvarnik, ki bedi nad vso neizmerljivostjo in nedosegljivostjo. V njej sem komaj kaj več kot mravlja, a sem z vsem, kar mi je bilo naloženo. Hvala Bogu, da je bilo tako! Toliko lepega in veliko bridkega tudi. Tako je bilo in ni moglo biti drugače.

Pri Celjski Mohorjevi družbi so ob njegovi smrti še zapisali: »Z velikim spoštovanjem se poklanjamo profesorju Francetu Piberniku, ki je sklenil svoje tuzemske dni in dočakal dan, po katerem je vzklikal njegov soimenjak France Balantič: Nekoč bo lepo!« Naj mu bo nebeški Oče bogat plačnik in pravičen sodnik!