Dr. Košorok je umrl 3. avgusta, pogreb pokojnega bo v četrtek, 10. avgusta, ob 14. uri na Ljubljanskih Žalah. Na dan pogreba bo pokojnikova žara v Nikolajevi vežici od 7. ure naprej. Svojci hvaležno odklanjajo cvetje in sveče, svoj dar ob smrti dr. Košoroka pa lahko namenite za prizadete v poplavah ali za zdravniški orkester Camerata Medica.

Profesor Pavle Košorok je bil eden od vodilnih strokovnjakov in začetnikov sistematične obravnave bolnikov z boleznimi črevesa v Sloveniji. Bil je izjemno predan svojemu delu ter skrbi za bolnike in sodelavce. Medicinski center Iatros se je z njegovo vizijo ter vztrajnostjo in pogumom v skoraj 30 letih obstoja razvil v mednarodno priznano ustanovo, specializirano za celostno oskrbo črevesnih bolezni na enem mestu.

Dr. Pavle Košorok je bil izjemno predan svojemu delu ter skrbi za bolnike in sodelavce.

Prof. Košorok je strokovno delo začel kot specialist kirurg Kliničnega oddelka abdominalne kirurgije UKC Ljubljana v bolnišnici Petra Držaja, leta 1994 pa je stopil na takrat negotovo samostojno pot kot kirurg koncesionar. Pozneje se je njegova dejavnost razvila v današnji medicinski center Iatros v Ljubljani.

Kot spominjajo pri medicinskem centru Iatros, je profesor Košorok poleg skrbnega dela z bolniki redno sodeloval na domačih in mednarodnih strokovnih srečanjih, prenašal in razvijal sodobne metode zdravljenja v Slovenijo ter jih predajal mladim zdravnikom in zdravstvenim sodelavcem. Predaval je študentom in organiziral seminarje za zdravnike in druge. Objavil je več strokovnih prispevkov v domači in strokovni literaturi, bil je učitelj Medicinske fakultete v Ljubljani ter dejaven član domačih in mednarodnih strokovnih združenj s svojega strokovnega področja.

V pogovoru za Družino o odnosu med bolnikom in zdravnikom

Dr. Pavle Košorok je pred desetimi leti za tednik Družina spregovoril o odnosu med bolnikom in zdravnikom, o vzpostavljanju zaupanja med njima ter o pomenu duhovne oskrbe.

Trdil je, da se odnos med zdravnikom in pacientom lahko vzpostavi šele po pogovoru, kar je učil tudi svoje študente. Sproščen bolnik je bil po njegovih izkušnjah bolj zaupljiv in uspeh zdravljenja je bil v tem primeru pogosto boljši: »Bolnik začuti, če se odpreš in ga obravnavaš kot osebo, ne kot stvar. Vsak človek je edinstven in vse težave, s katerimi se je v življenju spopadel, ga oblikujejo.«

Kot zdravnik in veren človek je dr. Košorok menil, da pri bolnikovem soočanju z boleznijo pomembno vlogo igra tudi duhovnost, zato je z veseljem podpiral duhovno oskrbo v bolnišnicah.

Dr. Košorok pa se je vedno tudi zavedal, da je smrt sestavni del življenja. Prepričan je bil, da medicina ob slovesu od življenja lahko človeku pomaga dostojanstveno umreti, kar je bilo po njegovem mnenju tudi poslanstvo medicine: »Te umetnosti nas načeloma nikoli ne učijo, zato se vsak zdravnik bori, da njegov bolnik ne bi umrl. Bolniki, velikokrat tudi neozdravljivo bolni, so včasih neverjetno dolgo na aparatih, ki podaljšujejo življenje, nihče pa si ne upa reči: 'Poslovimo se.' Smrt je na koncu vedno prenehanje trpljenja, kar se pokaže predvsem v hudih boleznih. Lahko je tudi zelo lepa.«

Izkušnja obiskovanja bolnice v Hospicu mu je razodela veliko modrost, je povedal za Družino. Tam je namreč slišal stavek: »Tu ne umiramo, tu živimo do konca.« Hospic je torej hiša, je dejal, v kateri ljudje ne umirajo, ampak živijo. Kot zdravnik in veren človek je menil, da pri bolnikovem soočanju z boleznijo pomembno vlogo igra tudi duhovnost, zato je z veseljem podpiral duhovno oskrbo v bolnišnicah. Kot je pojasnil, ima duhovnik drugo dimenzijo kot zdravnik: »Človek v stiski, v hudi bolezni lahko duhovniku preloži svoja bremena, svojo krivdo, stisko, ki ga muči. Zdravnik ne more odvezati grehov, duhovniku pa je to dano in zagotovo je po odvezi odrešen.«

Počivajte v miru, dr. Košorok.