Ob 100. rojstnem dnevu, v sredo, 31. januarja letos, je pri maši njegovo življenje opisal upokojeni koprski škof Metop Pirih, ob njegovem 75. duhovniškem jubileju pa smo ga posebej predstavili v Družini.

Efrem Mozetič je izhajal iz mirenske župnije, iz rodbine, v kateri so tudi sorodniki dočakali visoko starost. Gospod ga je nagovoril: Hodi za menoj in je sprejel duhovniški poklic. Duhovnik je bil skoraj 77 let. Duhovniško službo je opravljal v različnih župnijah. Na Krasu v Temnici tri leta, na Vojščici tri leta, v Dutovljah, Skopem in Koprivi osemnajst let.

V Temnici in Lipi na Krasu je preživel vojna leta, zaznamovana z Italijani, njihovo kapitulacijo, nemško zasedbo – in se ves ta čas ne brez tveganja zavzemal za ljudi, da jih niso odpeljali v internacijo, da hiše v njegovi župniji niso bile požgane … Po vojni, ko se je oglasila misel, da bi šel v svet, a se je odločil ostati pri svojih ljudeh na Krasu, se je srečeval s Cerkvi sovražnimi »prijemi« novih oblasti.

»K sodniku za prekrške bi znal priti tudi miže,« je takratne razmere opisal za Družino in tako v blagodejno hudomušnost zavil trpko vsebino režimskih (tudi udbovskih) pritiskov, ki so želeli duhovnikom vzeti pastoralni pogum. A sam je vse to vzel za dobro in si tako odpiral vrata tudi do ljudi, do katerih bi sicer prišel le stežka. Nikoli med njimi ni delal nobenih razlik. Z isto dobrohotno naravnanostjo je s Krasa odšel v Goriška brda, kjer je služboval petnajst let v Gradnem, v Vipolžah trinajst in v Šmartnem šestnajst let, iz teh središč pa je soupravljal še Kožbano, Vedrijan, Gorenje Cerovo in Kozano.

Leta 2009 je iz Šmartnega odšel v duhovniški dom v Šempetru, zadnjih sedem let pa je preživel zavodu Pristan v Vipavi.

Fotografija je nastala ob njegovem 100. rojstnem dnevu. Foto: Ivo Žajdela