V Čilu (v Curacautinu) pod Andi je umrl slovenski duhovnik Andrej Pogačar. Naslednji mesec, 12. oktobra, bi dopolnil 100 let.

Čudežna ozdravitev v otroštvu

Rodil se je 12. oktobra 1919 v Kamniku. V mladosti je zbolel in po izročitvi Mariji ozdravel. O tem je povedal: »Moj duhovniški poklic se začenja z rojstvom, ko me je mama bolnega novorojenčka izročila Mariji in sem potem kmalu ozdravel. Že v otroških letih, ko sem bil ministrant v bližnji frančiškanski cerkvi, se mi je porodila želja, da bi postal duhovnik.«


Posvečen v Italiji, duhovnik v Argentini in Čilu

Osnovno šolo je obiskoval v Kamniku, gimnazijo v Škofovih zavodih. Kot bogoslovec je preživel Turjak, po vojni se je umaknil na Koroško, pozneje je študiral glasbo v Rimu.

Kot je sam dejal, je »pogosto v mislih sanjal, kako bom pastiroval v kakšni gorski fari kje na Gorenjskem. Pa je Bog odločil drugače! V duhovnika sem bil posvečen daleč od domovine, v vasici Zerman blizu Trevisa na severu Italije.« To se je zgodilo 17. junija 1945. Nato je dve leti delil usodo beguncev v italijanskih taboriščih. Ko se je odprla pot v Južno Ameriko, se je odločil, da gre tja. Po osmih letih službovanja v argentinski stolnici v San Luisu ga je prijatelj Janez Mohar povabil na jug Čila, v mesto Curacautin, kjer je tudi umrl.

V Čilu je razvil svojevrstno pastoralo »bazičnih skupnosti«, Čilencem in svetu je odkrival Ande, posnel okrog 3000 diapozitivov, bil nagrajen za skladbo ob 100-letnici mesta Curacautin, zidal cerkve in kapelice, vodil pevske zbore, sodeloval s slovenskimi duhovniki in pomagal ljudem v stiski. Je eden zadnjih duhovnikov, ki so preživeli slovensko izseljensko kalvarijo.

V bogoslovju je bil skupaj s škofom Kvasom. Pevski zbor je vodil že v Škofovih zavodih, potem bogoslovskega, begunskega (peli so celo papežu), bil je tudi stolni organist in zborovodja v San Luisu v Argentini.

Srečen, da je bil duhovnik

Na vprašanje, kdaj je bil najbolj srečen pravi, je ob svojem bisernem jubileju mašništva odgovoril: »Brez dvoma leta 1955, ko sem po več kot desetih letih mogel objeti svojo ljubo mamo in brata, ki sta prišla k meni na Koroško in sta bila prvič pri moji sv. maši. Poleg tega si upam reči, da sem bil vedno srečen, da sem duhovnik, zlasti sem srečen, kadar moram maševati trikrat na dan, spovedovati in obiskovati sedem podružnic, oddaljenih 40 km od mesta.«

Maši zadušnici v Čilu in Sloveniji

Pogreb je bil v nedeljo, 8. septembra. Maša zadušnica za rajnega Andreja Pogačarja je bila v nedeljo, 8. septembra , v cerkvi sv. Petra v Curacautinu pod Andi v Čilu, kjer je desetletja deloval kot kaplan, župnik in nazadnje upokojeni župnik. Maševal je ob številnih duhovnikih in diakonih škof Hector Vargas, ki se je v govoru spomnil velikega dušnega pastirja, prav posebej ob koncu maše pa njegovi znanci, prijatelji in župljani. Med drugim so pokazali njegovo sliko,  na kateri je s komendskimi narodnimi nošami. Ko so krsto z njegovimi posmrtnimi ostanki nesli iz cerkve, je vsa cerkev ploskala. S tem so se mu zahvalili za njegovo večdesetletno veliko delo za meščane tega mesta pod Andi.

Maša zadušnica bo tudi v Sloveniji, in sicer v sredo, 11. septembra, ob 17. uri v Kamniku. Pri maši bodo izvajali pesmi, ki jih je kot skladatelj ustvaril sam.

V priponki si lahko preberete življenjepis Andreja Pogačarja, ki ga je napisal njegov sorodnik, župnik Jože Pibernik.

Andrej Pogačar Cevc.pdf